Novi predsednik društva pisateljev je Ivo Svetina

Brez poguma, vizije in srčnosti ni nikakršnega napredka, čeprav bi bile blagajne prepolne denarja.
Objavljeno
10. december 2014 16.56
Slovenija, Ljubljana, 29.10.2010. Ivo SVETINA, direktor Slovenskega gledaliskega muzeja na Mestnem trgu 17 v Ljubljani. Foto: Uros HOCEVAR/Delo
Igor Bratož
Igor Bratož
Ivo Svetina, novoizvoljeni predsednik pisateljskega društva in doslejšnji podpredsednik DSP, je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov in dramatikov in predvsem kritičen posameznik.

Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. S Ferdinandom Miklavcem in Denisom Ponižem je bil član pesniške Skupine 441, bil je med ustanovitelji Gledališča Pupilije Ferkeverk in Gledališča Pekarna (tam je leta 1971 režiral Ep o Gilgamešu). Na TV Slovenija je bil zaposlen kot dramaturg in urednik dramskega programa, pozneje je bil dramaturg in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, kasneje tudi na ministrstvu za kulturo. Med letoma 1998 in 2014 je bil direktor Slovenskega gledališkega muzeja.

Pesnik nagrad

Svetina je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, niza gledaliških in lutkovnih iger in dramatizacij (med njimi je dramatizacija Bartolovega Alamuta) in več prevodov (med njimi so miti južnoameriških Indijancev, Shakespearova tragedija Romeo in Julija, Tibetanska knjiga mrtvih in Trije tibetanski misteriji). Za svoja pesniška in dramska dela je Svetina prejel več nagrad, najprej leta 1976 nagrado zlata ptica za zbirko Botticelli, za zbirko Péti rokopisi so mu 1987. namenili nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 stanovsko Jenkovo nagrado za pesniško zbirko Sfingin hlev, na Tednu slovenske drame v Kranju pa je prejel Grumovo nagrado za najboljše novo izvirno besedilo leta 1987 (Biljard na Capriju), leta 1992 (Vrtovi in golobica), leta 1996 (Tako je umrl Zaratuštra) in leta 2010 (Grobnica za Pekarno).

»Poezija je edino resnično, kar živim,« je povedal pred leti, že veliko pozneje po tistem, ko so zaradi pesmi Slovenska apokalipsa, objavljene leta 1968 v Tribuni proti njemu sprožili kazenski postopek. Letos aprila, ob začetku Slovenskih dnevov knjige, je povedal: »Žalosti in pesimizmu se ne smemo prepustiti;« to se je seveda nanašalo na vse tisto, kar se je s kulturo in odnosom oblasti do nje dogajalo v zadnjih letih. Predlani je Svetina nastopil proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo, lani februarja pa je ob predstavitvi popravljenega in dopolnjenega zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi in nacionalnega programa za kulturo zapisal: »Kultura in njen vrhunec, umetnost, se lahko napajata samo pri izviru utopije. (...) Kriza je čas, ko se morata (!) zbrati tako pogum kot modrost, da se določijo prioritete, ki bodo krepile slovensko nacionalno zavest, katere drugo ime je kultura. Brez poguma, vizije in srčnosti ni nikakršnega napredka, čeprav bi bile blagajne prepolne denarja!«

Pol leta kasneje je med točkami, ki bi jih morali oblastniki upoštevati pri pripravi spodobnega nacionalnega programa kulture (in ne programa za kulturo), navedel tudi obdavčenost knjige: »Davek na knjigo mora biti 0-odstotni. Ne glede na stališče evropske komisije. Če ima Velika Britanija knjigo obdavčeno z ničto stopnjo davka in je zato založništvo najmočnejša britanska gospodarska panoga, zakaj ne bi majhna Slovenija, s trgom, ki ni trg (!), prav tako imela ničte stopnje obdavčitve. (...) Treba je namreč vedeti: država na letni ravni od davka na knjigo pobere več, kot nameni sredstev za subvencioniranje knjig.«