Nuk bogatejši za 134.518 naslovov

Z zakonom o obveznem izvodu publikacij, ki velja deset let, je predpisana oddaja štirih izvodov v Nuk namesto šestnajstih.

Objavljeno
18. oktober 2016 12.28
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Na območju današnje Slovenije­ so začeli zbirati obvezne izvode leta 1807, sodobni zakon o obveznem izvodu publikacij, ki je prinesel razrešitev prej nekoliko napetega stanja, pa velja­ deset let. V Narodno in univerzitetno knjižnico (Nuk) tako pride vse, kar izide v Republiki­ Sloveniji ali je namenjeno za distribucijo pri nas – ne le tiskane publikacije, temveč tudi zvočni in slikovni zapisi, spletne publikacije in od lanskega­ leta tudi spletna mesta z ­domeno .si.

V desetih letih, odkar velja sedanji zakon, je Nuk tako dobil 134.518 naslovov različnih vrst publikacij, je povedala Irena Sešek, predstojnica enote za pridobivanje, obdelavo in ohranjanje knjižničnega gradiva Nuk.

Osrednja korist zakona o obveznem izvodu publikacij je, da v Nuk, pa tudi v Univerzitetno knjižnico Maribor, prihaja neprecenljiva kulturna dediščina, ki je na voljo uporabnikom. Poleg tega z obveznimi izvodi skrbijo za dostopnost slovenske knjižne produkcije v zamejstvu, in sicer v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, je dodala Irena Sešek. Na podlagi pridobljenih obveznih izvodov izdelujejo tudi nacionalne bibliografije.

Vsako leto okrog sedemsto novih zavezancev

In zakaj je zakon, sprejet leta 2006, prinesel olajšanje na slovenski založniški sceni? Pred tem je zakonodaja predpisovala zavezancem oddajo kar šestnajstih izvodov publikacije, kar je bilo za marsikaterega založnika preveč, zato je bilo kar precej odpora proti temu. Zdaj velja, da so založniki dolžni dostaviti štiri izvode publikacije, šestnajst pa le, če je bila knjiga izdana z javnimi sredstvi.

Založniki ta novi zakon spoštujejo in težav, kot so bile v devetdesetih letih, zdaj ni več. Vendarle pa morajo večino založnikov še vedno pozvati k oddaji. »Ker lahko v Sloveniji izda publikacijo vsaka fizična in pravna oseba, usmerjamo velik del naše dejavnosti v obveščanje zavezancev, ki jih je v naši bazi že več kot deset tisoč. Vsako leto vpišemo v bazo okrog sedemsto novih zavezancev,« je povedala Irena Sešek.

Tiste, ki ne spoštujejo zakona, lahko doleti globa, a to se zgodi le izjemoma. »Večinoma se dogovorimo z zavezancem, ki prejme našo reklamacijo. Kadar ne dosežemo dogovora, lahko oddamo prijavo na inšpektorat,« je dodala Irena Sešek.

Vprašali smo jo tudi, ali dotok gradiva z leti upada ali narašča. »Dotok gradiva na fizičnih nosilcih, torej knjig in revij, je v desetih letih približno vsako leto enak, pri neknjižnem gradivu pa opažamo nižji dotok. Kar zadeva spletne publikacije, ki smo jih začeli zbirati leta 2008, je bil zajem vsako leto višji, smo pa pri e-knjigah lani opazili rahel upad,« je pojasnila Irena Sešek.

Racionalnost in učinkovitost

Zakon, ki trenutno ureja področje obveznega izvoda publikacij, je po mnenju Irene Sešek sodoben in je v praksi dobro zaživel. »Predvsem zaradi neprestanega razvoja na področju informacijskih tehnologij razmišljamo o nadaljnjih možnostih ohranjanja nacionalne pisne kulturne dediščine na čim bolj racionalen in učinkovit način, podobno kot v vseh državah po svetu,« je poudarila.

Vendar se tudi ta mehanizem ni izognil vsem težavam. Urednik in založnik Samo Rugelj je povedal: »Institut obveznega izvoda je bil v času sprejetja sredi konjunkturnih časov pomembna sprememba, ki je urejala in zagotavljala reden dotok knjižničnega gradiva v nacionalno pomembne knjižnice v štirih izvodih za vse knjižne izdaje in v šestnajstih izvodih za vse knjige, ki so dobile javno podporo.

Seveda se je v desetih letih na knjižnem področju marsikaj spremenilo, odkup knjig s strani knjižnic je močno upadel in tako založniki že nekaj časa opažamo, da institut obveznega izvoda, še posebej pri javno podprtih knjižnih izdajah, v določeni meri zamenjuje in nadomešča osnovni knjižnični odkup knjig. Knjižničarji namreč, takoj ko dobijo knjigo, pogledajo, ali je knjiga javno podprta, potem pa – če je tako – znižajo osnovni nivo knjižnega odkupa za svojo knjižnico. To vsaj pri nekaterih izdajah z nizko naklado že kar opazno vpliva na prihodek iz naslova prodaje po knjižnicah.«

Zakon o obveznem izvodu iz leta 2006 je prvi, ki je opredelil tudi zbiranje spletnih publikacij kot obveznih izvodov. O tem je spregovoril Janko Klasinc iz enote za informacijsko tehnologijo in digitalno knjižnico Nuk. Arhivirajo spletna mesta ali njihove dele, ki ustrezajo vsaj enemu od naslednjih kriterijev: so dela slovenskih avtorjev, so v slovenskem jeziku ali se nanašajo na Slovenijo.

Spletna dediščina

»Po uvodnih testiranjih smo sredi leta 2008 začeli redno zajemati in arhivirati. Tehnične zmožnosti so nam takrat omogočale le selektivne zajeme manjšega števila spletnih mest. Začeli smo z zajemi nacionalno pomembnih spletnih mest s področja javne uprave in političnih strank. Nadaljevali z raziskovalnimi, znanstvenimi in visokošolskimi organizacijami ter pomembnejšimi ustanovami s področja kulture in umetnosti.

Kasneje smo se lotili tudi vplivnejših gospodarskih podjetij in spletnih mest, namenjenih prostočasnim aktivnostim, športu, zdravju itd. Izbor smo dopolnili z družbenimi omrežji, na začetku predvsem z nekaterimi bolj znanimi blogi, kasneje z zajemom twitter profilov vplivnejših ustvarjalcev in ustanov. V osmih letih smo postopno razširili naš izbor na okoli 1300 spletnih mest z različnih področij. Izbor je relativno majhen, vendar reprezentativen vzorec slovenskega spleta. Občasno smo izvedli tudi tematske zajeme,« je pojasnil Klasinc.

Ker s selektivnim zajemanjem še zdaleč niso pokrili večjega dela slovenskega spleta, so se po zagotovitvi ustreznih tehničnih razmer leta 2014 lotili zajema celotne nacionalne domene .si. Za ta namen so s pomočjo Arnesa pridobili seznam vseh domen, ki so registrirane pod to domeno. Zajem je potekal v letih 2014 in 2015, trajal je 112 dni. Uspešno je bilo zajetih 68.098 domen.

»V prihodnjih letih bomo nadaljevali tovrstne zajeme, dopolnjevali jih bomo tudi s selektivnimi in tematskimi. Celotno sloveniko na spletu je verjetno v praksi skoraj nemogoče zajeti in shraniti, kljub temu pa bomo skušali pridobiti čim večji del slovenskega spleta in tako poskrbeti za trajno ohranitev naše spletne dediščine,« je poudaril Klasinc. Zajem domene .si še ni javno dostopen, je pa načrtovan v bližnji prihodnosti.