O času, ki ljubezen utrudi

Drago Jančar na Dunaju trikrat v enem popoldnevu o romanu In ljubezen tudi.

Objavljeno
12. november 2019 11.10
Posodobljeno
12. november 2019 11.10
Drago Jančar je na Dunaju govoril o romanu In ljubezen tudi, ki je letos poleti izšel v nemščini. Foto Igor Bratož
»Moje opazovanje tega časa je med občudovanjem in obžalovanjem,« je Drago Jančar prejšnji četrtek povedal publiki med enim od treh nastopov v enem popoldnevu na dunajskem knjižnem sejmu Buch Wien. S »tem časom« je seveda meril na čas, v katerega je umeščena zgodba romana In ljubezen tudi, v prevodu Daniele Kocmut Wenn die Liebe ruht.

image
Foto Igor Bratož
Na Dunaju so vedeli, kdo prihaja v goste, eden od najvidnejših in največkrat prevedenih sodobnih slovenskih avtorjev, ocene knjige, ki jo je poleti izdala založba Zsolnay, so bralcem povedale, da je avtor knjige »najpomembnejši slovenski romanopisec«, »največji sodobni slovenski pripovednik«, »ključni slovenski pisatelj«, intrigantna pa je za nemško beroče bralce vsekakor tudi zgodba, ki jo Jančar ponuja v romanu.
 

Prišlo je nekaj drugega


image
Foto Igor Bratož
Ob pogovorih o romanu, se je pokazalo tudi prejšnji teden na Dunaju, mora Jančar na nemško govorečem ozemlju občinstvu očitno malce razložiti različne kontekste oziroma opozoriti na nekatera pogosto spregledana ali neznana dejstva, zadevajoča zgodovino odnosa med slovensko in nemško govorečimi na spodnjem Štajerskem. Tudi zato je Jančar z odra na Dunaju omenil, da ga prevod romana v nemščino veseli, ker poleg drugih zadev govori o tej temi, ki marsikateremu tamkajšnjemu bralcu ni prezentna v celoti.

Na nastopih pri sosedih mora biti Jančar zato vsaj za odtenek didaktičen in publiki razložiti zgodovinske okoliščine, ki so pripeljale do fotografije, ki je izhodišče njegove pripovedi, namigniti jim mora, kdaj se je začel kulturni boj oziroma kulturna vojna, ki je bila sprva še razmeroma nedolžna, saj je bila omejena na prerekanja v časnikih in manjše incidente, a je dogajanje neizogibno kulminiralo.

image
Foto Igor Bratož
O tem nekateri ne vedo nič, zato Jančarjevo opažanje: »V Sloveniji smo očitno veliko bolj na široko odprli debato o tabuiziranih temah svoje zgodovine na različnih področjih, čeprav jih nismo znali razrešiti, a debate tečejo naprej, medtem ko se je v Avstriji s to knjigo marsikomu, vsaj veliki večini, odprlo nekaj neznanega.« Ko je v štajersko prestolnico vkorakal vermacht, je dunajski publiki povedal Jančar, so ga prebivalci sprejeli z navdušenjem, tako nemška manjšina, nekdaj seveda večinska skupnost, kot Slovenci, nezadovoljni s korupcijo itd.

»Oboji so mislili, da je prišla dobra stvar, dobra stara Avstrija, a prišlo je nekaj drugega, gestapo, izseljevanje inteligence v Srbijo, prišel je Hitler in ukazal, naredite mi to deželo spet nemško, sedemsto nedolžnih talcev so ustrelili, v tej strahotni atmosferi nasilja se začnejo bombardiranja, ker je bila v Mariboru pomembna vojaška industrija. Ta roman se dogaja med okupacijo, dogaja se v brutalnem času, kakršnega prej ni bilo.«
 

Občutljiva in ranljiva


Jančar je dunajskemu občinstvu navrgel tudi nekaj besed o naslovu romana, češ da je v naslov izjemoma dal besedo, ki jo še zasebno težko uporabi, čeprav gre za nekaj, kar vsakogar spremlja vse življenje. Na lanskem jesenskem pogovoru v Vodnikovi domačiji, posvečenem romanu, s katerim si je Jančar kot edini doslej priboril četrto Delovo nagrado za roman leta kresnik, je o tej zadevi povedal: »Težko se je bilo odločiti za tak naslov romana, ker je bilo o ljubezni že ogromno napisanega, od sv. Pavla naprej.« Tak naslov lahko deluje na robu kiča in koketiranja z bralci, a tokrat, je dodal, ni šlo drugače, roman govori o tem, da se tudi ljubezen utrudi, tako kot življenje, v vojnih razmerah se tudi ljubezen zlomi, občutljiva je, ranljiva. Moderator enega od dunajskih pogovorov, kritik Cornelius Hell, ki je napisal oceno knjige za časnik Die Presse, je v vprašanju avtorju ugotovil, da ljubezen iz naslova romana stoji, počiva, miruje, nikakor pa ni umrla, in Jančar se mu je zahvalil za opažanje.
 

Avstrijska nagrada za knjigo leta


image
Norbert Gstrein na lanskem knjižnem sejmu v Leipzigu. Foto Heike Huslage-koch
Prejšnji teden so na Dunaju podelili avstrijsko nagrado za knjigo leta in dobitnik je bil seveda gost dunajskega knjižnega sejma. Nagrado v vrednosti 20.000 evrov, ki opozarja na raznolikost glasov sodobne avstrijske literature, so podelili četrtič zapored, žirija je odločila, da jo prejme pisatelj Norbert Gstrein za roman Als ich jung war (Ko sem bil mlad), ki ga je izdala založba Carl Hanser Verlag. Gstrein, rodil se je v vasici Mils na Tirolskem, zdaj živi v Hamburgu, je prvo kratko zgodbo objavil leta 1988, po doktoratu iz matematike in filozofije se je v celoti posvetil pisateljevanju.

Za svoje romane je prejel več nagrad, med njimi nagradi Alfreda Döblina in Uweja Johnsona, pred desetletjem je bil z romanom Die Winter im Süden (Zima na jugu) v ožjem izboru za nemško nagrado za najboljši roman leta. Velja za enega najbolj cenjenih sodobnih avstrijskih avtorjev, kritika poudarja predvsem njegovo slogovno elegantnost. Njegovi prvi romani so se dogajali v tirolskih vaseh, zadnji dve desetletji pa v ospredje postavlja pretresljive dogodke, ki so zaznamovali vso Evropo – holokavst, jugoslovanske vojne in begunski val, pri čemer sočasno vzbuja pomisleke o zmožnosti pripovedovanja o teh dogodkih. Ljubljanski Goethejev inštitut je ob njegovem predzadnjem romanu Die kommenden Jahre (Prihajajoča leta) objavil priporočilo k branju poznavalke sodobne nemške književnosti Edit Kovács, ki je zapisala, da v tem delu zakonska kriza trči ob najnovejšo begunsko krizo, saj avtor opisuje poletje, v katerem pisateljica Natascha in glaciolog Richard v svojo počitniško hišico na pisateljičino pobudo sprejmeta begunsko družino iz Sirije. Zadeva se še poslabša, ko hišico opustošijo rasistično usmerjeni mladostniki. In morda tudi oče sirske družine ni ta, za kogar se izdaja …

Roman o mentalnem in moralnem stanju evropske družbe, ki izrecno spominja na to, da kompleksne zgodovinske situacije ne dopuščajo preprostih zgodb. Gstrein, udeleženec festivala Vilenica 2003, se v zadnjem romanu, kot je ocenila nemška kritika, na svoj znani elegantni in skrivnostni način, ki bralca pogosto pušča v nevednosti, posveča osebni zgodbi Franza s Tirolskega, dodaja pa mu elemente kriminalke, saj v zgodbi na Tirolskem nepojasnjeno nesrečno konča naključna nevesta, v Wyomingu pa češki profesor.

image
Florjan Lipuš, eden od petih finalistov Delovega kresnika lani na Rožniku. Foto Uroš Hočevar
Med desetimi finalisti avstrijske nagrade za knjigo leta je bil letos tudi Florjan Lipuš z romanom Gramoz, s katerim se je lansko leto uvrstil med finaliste za kresnika. Prav tako lani je pisatelj kot prvi Slovenec prejel veliko avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijske kulturnega priznanja​. Gramoz, ki je izšel ob Lipuševi osemdesetletnici, je v slovenščini izdala založba Litera, v nemškem prevodu Johanna Strutza z naslovom Schotter pa salzburška založba Jung und Jung.