Tiskane izdaje
Knjiga Agate Tomažič Zakaj potujete v take dežele? (Cankarjeva založba) je tisti pravi potopis, zaradi katerega te, ko ga bereš, zasrbijo podplati in spet pokličejo prazni kovčki, ki se dolgočasijo v omari. V zraku je vonj po eksotičnih začimbah, na koži čutiš vroče sonce, v ozadju slišiš neznane jezike. Zgodbe (nekatere so bile objavljene v Sobotni prilogi in Pogledih), ki si sledijo po napetem dramaturškem loku, so polne novinarske radovednosti, zgodovine, dogodivščin, neverjetnih bizarnosti, pravega tomažičevskega humorja in zanimivih sogovornikov ter srečanj. Veliko je tudi iskrenega hihitanja dveh entuziastičnih popotnic.
Kraji, ki jih ni več
Kdo drug še zna s takšno strastjo pisati o čepicah za sokole v Damasku, ki so »pregrešno drage in čisto neuporabne«, o izdelovanju alepskega mila, s katerim se je menda umivala že kraljica Zenobia in ki ima skoraj neomejen rok trajanja, o hijenah in žvečenju kata v Hararju ali o Ivanu Mačku - Matiji, ki je v davnih časih, ko je šel nabirat gobe, oblečen v pumparice in z nahrbtnikom na ramah, vznemirjal domačine v Kočevski Reki.
Knjiga je tudi pripoved o preteklosti in sedanjosti, o tem, kako krhka sta mir in lepota, saj govori o čudovitih deželah in prijaznih ljudeh, ki jih je v zadnjih letih razklala in uničila vojna. O državah, ki jih ni več. Avtorica opisuje mesta v Siriji, ki so bila takrat še polna starodavne zgodovine, tujih restavratorjev, gostobesednih trgovcev, pisanih mošej, a so bila hkrati tudi sodobna, z univerzami in radovednimi mladimi ljudmi, ki so razmišljali o prihodnosti. Piše o Libiji, ki je takšne, kot je bila, ni več, je le razpadla država, v vrtincu kaosa in vojne. Tudi Istanbul, ki je opisan kot New York vzhoda, ni več tak, kot je bil še pred nekaj meseci. Tu so tudi pripovedi o Kurdih, Armeniji ... O Malaviju in Tanzaniji ter mostu, ki ločuje Malavi in Tanzanijo. O Bukarešti in Marseillu. Trstu in Krku. In celo o prebivalcih in skrivnostnih duhovih iz preteklosti, ki živijo v Kočevski Reki, med stoletnimi drevesi in v podzemnih bunkerjih.
Eno od poglavij govori o Jeruzalemu, o katerem, kot ga citira Agata, je pisatelj Amos Oz nekoč napisal, da je bil že od nekdaj magnet »za vse vrste norcev, spreminjevalcev sveta in samooklicane preroke. V tem pogledu se še danes ni spremenil; morda to drži še bolj kot prej. Vsakdo, ki se je domislil, kako v treh korakih rešiti judovsko ljudstvo, se je preselil v Jeruzalem.«
V knjigi je zbranih veliko literarnih in zgodovinskih referenc, recimo o Rimbaudu, ki je nekaj časa živel v Hararju, kjer se je, kar bi literarna zgodovina sicer najraje pometla pod preprogo, ukvarjal s trgovanjem s sužnji. Takrat že dolgo ni bil več pesnik. Prav v tem mestu je staknil nevarno okužbo na nogi, ki se je vedno bolj gnojila, in ko ga je dala sestra pripeljati v Pariz, je kmalu zatem umrl. Njegov muzej je v tretji najbolj razkošni stavbi v Hararju, čeprav pravijo, da je bila zgrajena šele dvajset let po umetnikovi smrti.
Revščina
Poglavje o Romuniji ne more mimo revolucije in eksekucije zakoncev Ceaușescu, ki sta izmučila, sestradala in ponižala svoje ljudstvo. (V drugi polovici osemdesetih let je diktator vso hrano, ki so jo pridelali, izvozil, ljudje doma pa so bili lačni.) V centru Bukarešte, kjer so nekoč stale najlepše stavbe, sta si dala zgraditi velikansko in grdo Palačo parlamenta, zaradi katere se je moralo izseliti s tega območja več kot 30.000 ljudi. Palača je druga največja stavba na svetu, takoj za Pentagonom. Okoliški prebivalci so, ko so stavbo še gradili in ko je Ceaușescu prišel na gradbišče, s strahom opazovali, v katero stran bo pokazal z roko, kajti to je ponavadi pomenilo, katere stavbe v okolici je treba še podreti.
Agata se v Romuniji pogovarja z različnimi pričami tistega časa – disidenti in skeptiki. Tako izvemo, da je imela zgodba o uporu tudi drugo plat, recimo droben detajl o globalni ekonomiji: revolucija je izbruhnila kmalu zatem, ko je država odplačala zunanji dolg in ni bila več v primežu Mednarodnega denarnega sklada. Ali znano zgodbo o tistih, ki so bili nekoč tesno povezani z režimom in so čez noč zamenjali barve ter spet postali vodilni politiki. V knjigi je citat iz Služkinj Jeana Geneta: »Vsaka revolucija ima samo tri dni, potem pa pridejo tisti, ki si jo prisvojijo.«
O socializmu govori tudi poglavje o hotelskem kompleksu Haludovo na Krku, ki si ga je v sedemdesetih letih zamislil Bob Guccione, izdajatelj ameriške revije Penthouse. Guccione se je celo srečal s Titom in ga prepričal, da bi lahko na otoku zgradili komunistični Monte Carlo, kamor bi prihajali zvezdniki in pomembneži z vsega sveta. Tito je bil tako navdušen nad idejo, da je na otoku zgradil letališče in most, da bi bilo mondenih gostov lahko čim več. Danes je ta čudoviti hotel uničena in izropana ruševina, ki še najbolj spominja na zapuščene urbane predele Černobila.
Zakaj potujete v take dežele? je knjiga z dušo, ki jo preberete na dušek.
