O knjigi, ki jo je moral vreči v smeti

Veliki knjigoljubec in bralec »Casanova branja« Alberto Manguel je poskrbel za zabaven klubski večer.

Objavljeno
28. februar 2019 16.00
Posodobljeno
28. februar 2019 16.50
»Nikdar ne vstopimo v isto knjigo dvakrat,« pravi knjigoljubec Alberto Manguel. Foto Blažž Samec
»Knjige so potrpežljive, čakajo, da smo jih voljni prebrati,« je v sredo zvečer v Klubu Cankarjevega doma povedal bralec in pisatelj argentiskega rodu Alberto Manguel. Pri šestdesetih je odkril Dantejevo Božansko komedijo, zdaj jo bere vsako jutro.

Manguel se je publiki najprej opravičil, da je njegova ignoranca do slovenščine veliko bolj popolna kot njegovo znanje angleščine, svoje predavanje – v angleščini – pa je naslovil Zid Hamptija Damptija ali resnica fikcije. »Kot veste, ima beseda zid dandanašnji precejšen naboj, a govoril bom o bolj sprejemljivem zidu.« Nekaj je bilo takoj jasno: v lepo popolnjen klub CD je prišel o knjigah govoriti neutrudni bralec, človek, ki v stavku ali dveh naniza deset namigov na različne knjige, od Odiseje prek Eliota, Joycea, Stevensona, V. Woolf, Tolstoja, Kiplinga, Brocha in Grimma do Kafke in M. Yourcenar. Opazka, ki jo je o Manguelu nekoč zapisal ameriški literarni zgodovinar George Steiner, je očitno več kot veljavna: Manguel je Casanova branja. Je pa hkrati tudi človek, ki je pripravljen publiki povedati, da junaki knjig vsakokrat spreminjajo naše branje, enkrat oživijo nekatere prizore ali detajle, ki smo jih v neki knjigi morda pozabili, in druge zabrišejo. Od tod njegovo prepričanje: »Nikdar ne vstopimo v isto knjigo dvakrat.«
 

Zlobna knjiga


Manguel, je bilo mogoče izvedeti, ni le neutruden bralec, ampak tudi veličastni zbiralec knjig, število naslovov njegove zasebne knjižnice se približuje številki 40.000. »Na potovanja običajno odhajam s skoraj praznim kovčkom, vračam pa se z dvema, polnima knjig,« je prostodušno priznal. Iz svoje knjižnice je v skrbi, da bi ne okužila drugih, doslej izločil le eno knjigo, je povedal, to je bil roman Breta Eastona Ellisa Ameriški psiho. »Knjigo, kakršna je Da Vincijeva šifra, je dobro imeti, ker le tako lahko komu pokažeš, kaj je slaba knjiga. Nikdar nisem kake knjige dobesedno vrgel stran, Ellisovo pa sem. Prebral sem jo, ker sem jo moral oceniti, in lahko rečem, da je zlobna knjiga, knjiga, ki slavi uživanje v trpljenju drugih, in ne premore nikakršne slogovne odličnosti. Bal sem se, da bo okužila druge knjige, zato sem jo vrgel v smeti.«

image
Na predvečer Fabule se je bralcem predstavil pisatelj argentiskega rodu Alberto Manguel. Na sliki s pesnikom in pisateljem Alešem Štegrom. Foto Blažž Samec


O knjigah in branju je Manguel navrgel različna opažanja, od tega, da ni vsak literarni junak dober spremljevalec za vsakega bralca – v krog svojih intimnejših kameradov je vključil Chestertonovega Moža, ki je bil Četrtek – do tega, da so mu izkušnjo sveta, ljubezen, smrt, prijateljstvo, navdušenje, začudenje, upanje in strah, vse to, skupaj z večno spreminjajočo se identiteto prinesli junaki njegovih branj: »Dali so mi več kot opazovanje mojega senčnega odseva v ogledalu ali v očeh drugih.«
 

Muca Copatarica! Štiristokrat!


Ker je bil njegov oče diplomat, so se ves čas selili in mladi Manguel je ugotovil, da so edina stalnica njegove knjige, te so ves čas ostale enake, vsakič je lahko odprl knjigo in na zmeraj isti strani našel isto zgodbo in isto ilustracijo. Brez knjig ne bi šlo na začetku, je prepričan Manguel, v oddaljenem času njegovega otroštva, je povedal, so se otroci veselili ob Piki Nogavički, Ostržku, Sandokanu, in domneva, da so te junake nadomestili junaki iz dogodivščin o Harryju Potterju morda ni najbolj natančna: udeležencem knjigoljubnega Fabulinega predvečera je zaupal, da njegovi vnukinji zmeraj, ko ne najdeta copatov, za izginotje zmeraj krivita muco Copatarico Ele Peroci! Zgodbo jima je moral prebrati najmanj štiristokrat, je dodal.

Knjige, je dodal prvi gost letošnje Fabule, pomagajo tudi zelo na koncu – in postregel še z eno slovensko referenco: »Morda poslavljanje od življenja najbolje izrazijo verzi Katje Perat,« je povedal in v angleškem prevodu prebral odlomek njene pesmi:

Govori se, da si ljudje po tihem
prizadevamo za smrt, ker vse organsko
teži k temu, da bi spet postalo anorgansko
in vsako gibanje teži k temu,
da ne bi bilo več gibanje.
Stvari razpadejo, ker si želijo,
da bi se jih pustilo pri miru.


»Kaj ni to čudovito povedano? Ko bo prišel čas, ko naj bi se mene pustilo pri miru, pa si želim slišati naslednjo sago,« je nadaljeval z drugimi verzi.

Osrednji slovenski mednarodni literarni dogodek Fabula se bo jutri uradno začel s pogovorom z rusko pisateljico Tatjano Tolstoj.
Pogovor s Tolstojevo bo v Linhartovi dvorani CD ob 20. uri v ruščini s simultanim tolmačenjem v slovenščino.
Literarni gostje festivala se bodo predstavljali do 9. marca.

 

Moč bralčeve svobode


Seveda je moral Manguel na večeru v Ljubljani spregovoriti tudi o Borgesu, največjem bralcu dvajsetega stoletja, ki ga je sam prebiral nekaj let svojega otroštva v Buenos Airesu. Obstaja delitev na branje in pisanje pred Borgesom in po njem, je povedal. Bralci, je povzel nekaj Borgesovih stališč, imajo ogromno moč, saj si branje izbirajo, »odločajo tudi o tem, kaj od napisanega bo preživelo. Pisatelji pišejo, da bi jih poznali, vsak pisatelj si želi biti klasik, od tisočev knjig na policah knjigarn pa bralci izberejo le eno ali dve – in ni jih mogoče podkupiti in pregovoriti. To je po Borgesu moč svobode, moč razumne interpretacije, ki bralcem omogoča izogibanje vsiljenim katalogom in seznamom tistega, kar naj bi brali. Tisto, kar imamo radi, presega take kategorije. Nekoč je Borges na vprašanje o smiselnosti obveznih seznamov branja na univerzah pripomnil: Branje ne more biti obvezno, saj sreča ne more biti obvezna.«