O komunizmu in njegovem ekspanzionizmu

Monografija italijanskega zgodovinarja o pojavu, ki je zaznamoval 20. stoletje.
Objavljeno
12. junij 2018 18.00
Posodobljeno
12. junij 2018 12.14
Lenin leta 1919 nagovarja množico. FOTO: Fotodokumentacija Dela
Svetovna revolucija s podnaslovom Zgodovina mednarodnega komunizma 1917–1991 Silvia Ponsa, italijanskega profesorja sodobne zgodovine, je eno najsijajnejših v slovenščino prevedenih del na temo revolucije, odkar so pri Mladinski knjigi leta 1998 izšle Minule iluzije francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta.

Ne bo prepričala tistih, ki stavijo na svetost revolucije, po drugi strani jo bodo narobe brali tisti, ki bodo v njej videli zločinsko zmotnost revolucionarne ideje.

V nizu poglavij avtor pojasnjuje, kako in zakaj je bila evropska revolucija odrešilni dogodek. Naloga sovjetskih boljševikov je bila, da zagotovijo neviden prehod od evropske revolucije kot naravnega, vstajniškega in odrešilnega dogodka do ideje, da je izvoz revolucije prek Rdeče armade logično nadaljevanje, ki se mora izpeljati pod vodstvom komunističnih partij. Zato Pons že v uvodu zapiše, da je komunizem 20. stoletje zaznamoval v življenju in smrti, v upanju in strahu, v sanjah in morah, v identiteti in izbiri velikega dela človeštva.

Leninova želja se je uresničila, ko si je verjel, da so Sovjeti zmagali po vsem svetu, kajti pridobili so simpatije delavskih množic. Kominterna, ki jo je ustanovil leta 1919, je bila logična posledica njegove internacionalne revolucionarne strategije. To je pomenilo, da je iz moskovskega centra lahko usmerjal komunistične partije po svetu, kar je bil vzvod za državne udare po raznih državah, recept za upravljanje državljanskih vojn, za prevzemanje vodstva v narodnoosvobodilnih odporih, kot se je zgodilo v Jugoslaviji in prek OF zlasti v Sloveniji.

Lenin se je vedno okoriščal z razkoli med »imperialisti«, upal si je tvegati in imel je občutek za velike igre. Znal je povezati na novo doseženi mir v Brest-Litovsku in rojstvo kominterne. S perspektivo svetovne revolucije so načrtovalci vedno opravičevali nasilje. Za Lenina in Trockega je bil teror zgolj preventivni ukrep v boju proti reakciji (protirevoluciji). Sovjetska partija je tako rekoč postala država, kakršne v evropski zgodovini še ni bilo. Mit, ki je spremljal to dejstvo, je – tu Pons citira Fureta – vsesplošna predstava oziroma prepričanje, da oktobrska revolucija pomeni nadaljevanje francoske. Nova internacionala je vdirala v področne socializme, kjer in kolikor je lahko.

Leta 1920, hkrati z drugim kongresom kominterne, se je Lenin namenil poslati Rdečo armado na Poljsko. Sovjetizirati je nameraval Litvo. Stalinu je 23. julija 1920 v telegramu razkril še druge načrte: »Zinovjev, Buharin in jaz mislimo, da je treba brez odlašanja sprožiti revolucijo v Italiji. Moje osebno mnenje je, da je zato nujno sovjetizirati Madžarsko in morda tudi Češkoslovaško in Romunijo.«
 

V smeri hladne vojne


Takšna je bila Leninova taktika, in ko je umrl, jo je nadaljeval Stalin. Leta 1943 je, da bi bolje zakril cilje ekspanzije svetovnega komunizma sovjetskega tipa, na presenečenje vseh razpustil kominterno. Stalin je bil nervozen zaradi avtonomističnih teženj jugoslovanskih komunistov. Tito je bil bolj pragmatik kot teoretik, med rusko državljansko vojno se je boril v vrstah Rdeče armade, precej let je preživel v Moskvi. Osvobodilno vojno je razumel kot komunistično osvojitev vojaške hegemonije, je, citirajoč Milovana Djilasa, zapisal Pons.

Dimitrov, generalni sekretar kominterne, je skladno s Stalinovo doktrino že leta 1942 kritiziral odsotnost »splošnega narodnega značaja« v Titovi politični propagandi. Sovjeti so mu (in vsem drugim komunističnim voditeljem po Evropi) svetovali model protifašistične demokracije (v slogu OF, op. p.). To je bilo ključno za zgodovino in za identiteto komunistov. V taktiki revolucije je bilo treba vzdrževati značaj državljanske vojne. Očitke Dimitrova Titu, ti pa so bili usklajeni s Stalinom, najbolje pojasni tale očitek, naslovljen nanj: »Vi vodite narodnoosvobodilno vojno s silami delavcev, kmetov, z inteligenco, ki je povezana z ljudstvom, in drugimi domoljubi, ne pa proletarski boj. Vedno morate izhajati iz te premise. Ne speljujte vode na mlin sovražnikov ljudstva, ki zlohotno izrabljajo vsako takšno vašo napako.«

Sovjetska zveza si je v zadnjih mesecih druge svetovne vojne prizadevala utrditi povezave z vladami držav srednje in vzhodne Evrope, hotela je obrzdati radikalizem, ki je bil razširjen med evropskimi komunisti. Stavila je na ljudske demokracije, toda šlo je za strategijo, usmerjeno v uničenje demokratične javne sfere. Jugoslovanski komunisti so pri tem prednjačili. Postavili so svoj lastni monopolni sistem oblasti.
 

Osamitev Tita


Na neki točki so se odnosi med ZSSR in Jugoslavijo povsem ohladili. Bil je čas hladne vojne in Sovjeti so postali ranljivi. To je bil čas, ko je bilo treba začeti jedrsko tekmo, kajti le s tako močjo so na svetovnem prizorišču lahko ostali resni igralci. Titova neposlušnost je postala referenčna točka in Stalin je moral ukrepati: 29. junija 1948 je bilo objavljeno besedilo Informbiroja in padla je odločitev, da je treba jugoslovanske komuniste osamiti. To je pomenilo konec nacionalnih poti na Vzhodu, hkrati pa opustitev militantnega izzivanja na Zahodu. To je imelo posledice v ekspanziji mednarodnega komunizma.

Poleg Evrope je bila v igri Kitajska. Tudi Mao Zedong je glede na Moskvo hotel kazati znake avtonomije, toda končno, ne glede na Tita, pravi Pons, pretrganje vezi z Jugoslavijo ni izničilo enotne podobe mednarodnega komunizma. Vseeno učinkov hladne vojne ni bilo več mogoče nevtralizirati. Protifašizem je bil še naprej retorično orožje in večni adut komunistov v hladni vojni. Vzpostavilo se je hladnovojno razmerje med liberalnodemokratičnim kapitalizmom in komunizmom.

Na tem so se cepili javno mnenje, politika in intelektualci. Delovala je politična propaganda kot sistem lansiranja strahov in groženj, vohunski aparati so bili dodaten vidik boja brez streljanja. Komuniste so imeli za agente Moskve. George Orwell je z romanom 1984 javno opozoril na pojem totalitarizma.
Potem Pons knjigo počasi zapelje v poglavje o času zatona, šlo pa je za obdobje med letoma 1953 in 1968. To je bil za komuniste čas skrbi, ki jo Pons ponazori z mislimi Hruščova, Mao Zedonga in Palmira Togliattija.

Hruščov se je umaknil leta 1964. Sledili so Brežnjev, Andropov, Černenko in končno 1985. Mihail Gorbačov, ki je izjavil, da svetovnega razvoja ne moremo več presojati samo z vidika boja med dvema nasprotujočima si družbenima sistemoma. S padcem berlinskega zidu leta 1989 se je simbolno končala zgodba, ki se je imela za legalno naslednico francoske revolucije.