O novem priimku in ženski usodi

 Drugi del Neapeljske tetralogije Elene Ferrante nas popelje v šestdeseta leta prejšnjega stoletja.

Objavljeno
14. november 2017 10.16
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

O novem priimku bi lahko bil tudi naslov življenjske zgodbe­ pisateljice, znane pod psevdonimom Elena Ferrante.­ Pred nekaj leti je ves svet ugibal, kdo se skriva za tem zelo uspešnim literarnim imenom. Lani je novinar Claudio Gatti prepričljivo dokazal, da je to italijanska prevajalka Anita Raja.

Ugibalna vročica je tako potihnila, k sreči pa se ni razblinil urok, ki je vabil ljudi k branju njenih knjig. Slovensko bralstvo je pravkar dobilo prevod drugega dela njene neapeljske tetralogije z naslovom O novem priimku (s podnaslovom Mladost). Koliko ima romaneskna tetralogija avtobiografske podlage, nima smisla ugibati, kajti Elena Ferrante, alias Anita Raja, menda tudi v zbirki esejev Frantumaglia po Gattiju ni govorila resnice o sebi.

Res je bila rojena v Neaplju, prizorišču dogajanja Neapeljskega cikla, kot trdi v Frantumaglii, a je tu živela samo do tretjega leta, potem se je njena družina preselila v Rim. Neapeljčan je Rajin mož, pisatelj Domenico Starnone, ki mu ljubkovalno pravijo Nino. In o Ninu vemo, da je fant, zaradi katerega se lomijo ženska srca v tej sagi. Ne gre pa spregledati tudi tega, da je prvoosebni pripovedovalki Neapeljskega cikla ime Elena in da je po poklicu pisateljica.

Skozi šest desetletij

Neapeljski cikel je en roman v štirih delih, zgodba se v vsakem delu logično in ponavadi kronološko nadaljuje. To je epski, ambiciozen roman, kot iz dobrih starih časov. Likov in družin je toliko, da je na prvih straneh natisnjen celo nekakšen vodič. Vendar branje ni zapleteno, saj v romanu ni več vzporednih pripovednih linij in preskakovanja sem in tja, temveč se vse vrti okoli dveh oseb: Lile in Elene. Ostale osebe epizodno vstopajo in izstopajo v njuno zgodbo skozi šest desetletij, kolikor jih časovno obsega romaneskni cikel. Ker ima bralec tako trdno oprijemališče, se pravi Lilino in Elenino zgodbo, se ne počuti izgubljenega v obsežnem romanu.

Elena in Lila živita običajno življenje, polno vzponov in padcev, je pa res, da ga živita zelo različno. Razlike in tekmovalnost med dekletoma so gonilo romana. V prvem delu romaneskne sage 66-letna Elena izve, da je Lila izginila in izbrisala za sabo vse sledi. To sproži Elenin poskus izbrskati iz spomina vse, kar ve o Lili.

V prvem delu Genialna prijateljica, ki je v slovenskem prevodu izšel lani, smo spremljali dekleti v otroštvu in zgodnjih najstniških letih, na začetku drugega dela O novem priimku pa se znajdemo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta dekleti stari okoli šestnajst let. Še vedno smo v isti revni delavski soseski Neaplja, ki jo razjedajo mafijsko nasilje in klanovski boji med različnimi družinami.

Razlike med dekletoma so v drugem delu sage še očitnejše. Uporniška in trmoglava Lila se pri šestnajstih letih poroči z delikatesarjevim sinom Stefanom, nekoliko bolj zadržana, a zelo vztrajna Elena, pa nadaljuje šolanje. Toda Lilin zakon se razbije, še preden se začne – Stefano prelomi obljubo in na poročnem potovanju posili Lilo. Zdi se, da »se bo raztopila znotraj Stefanovega obrisa in postala njegov pomožni duh«.

Poletje na Ischii

A to se ne zgodi. Ključna epizoda romana se dogaja na počitnicah na otoku Ischia. Tam dekleti srečata Nina Sarratoreja, bistrega in izobraženega mladeniča, v katerega je ena zaljubljena že od prej, druga pa se tam zaljubi vanj. Lepa in drzna Lila je zmagovalka, kljub neizobraženosti omreži mladeniča z intelektualnimi pretenzijami. Lila brez strahu konzumira ljubezen, pa čeprav bi jo mož zaradi prevare lahko ubil. Njena zveza z Ninom se na skrivaj nadaljuje tudi kasneje in spočneta sina. Ko Lilin zakon dokončno razpade, jo reši iz godlje prijatelj iz otroštva Enzo, ne reši pa je revščine, konča namreč kot delavka v tovarni mesnin.

Medtem se Elena počasi odmika od revščine in nasilja svoje neapeljske soseske. Dobi štipendijo za študij v Pisi ter napiše in objavi knjigo. Tudi Lila si piše zapiske o življenju in jih nato zaupa v hrambo prijateljici. Ta jih najprej z vso strastjo prebere, nato pa vrže v reko Arno, saj se ji zdi, da bo le tako lahko zmagala v bitki moči z Lilo. Elena si prisvoji njuno zgodbo, ona je gospodarica diskurza, ona si vzame pravico govoriti. Seveda pa se zaveda, da zares veliko dolguje Lili, da je ona njena prava inspiracija.

Odnos med Eleno in Lilo je zapleten, kar se v drugi knjigi jasno pokaže. Na trenutke si pokažeta privrženost, navezanost in zvestobo, na trenutke pa so njuni odnosi polni ljubosumja, tekmovalnosti in odtujenosti. Elena se nenehno primerja z Lilo. V njej živi strah, da ni tako lepa, spolno privlačna in intelektualno prodorna kot prijateljica, da ne zna italijanščine, da ni dovolj izo­bražena ...

Lila ima močno, drzno energijo, je aktivna junakinja, nekakšen »pozitiven hudič«, hitrih misli in dejanj, upa si narediti stvari, ki si jih želi, vedno je pripravljena na škandal, medtem ko se o Eleni zdi, da ne zna iti čez meje, svojo zavrtost pa nadomešča z izjemno delavnostjo. Njena samoanaliza vedno poteka v dvomu o sami sebi, vedno se zaveda, od kod izhaja. Nekako v slogu, šla je punca iz geta, a geto ni šel iz nje.

Jezni roman

Elena Ferrante ima res dober občutek za človeško življenje in drame, ki ga spremljajo, ne bi pa mogli reči, da je posebna stilistka. V pripovedni strategiji, ki sledi dogodkom kronološko, ni umetelnih preobratov ali posebnih umetniških ambicij. Jezik in slog pripovedovanja nista vpadljiva, vodilno mesto prepuščata zgodbi.

Čeprav je v ospredju odnos dveh deklet, se pisateljica ne izogiba razrednemu, socialnemu in zgodovinskemu konteksta italijanskega juga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To je svet revščine, delavstva, malih obrtnikov in trgovcev, mafijske prevlade, narečja, neizobraženosti (Elena je prva v njeni družini, ki zna tekoče brati), patriarhalnosti in primitivizma.

Avtorica ne kaže nostalgije, nasprotno, kaže jezo nad nekim časom in njegovimi negativnostmi, ki so po svoje preživele tudi do današnjih dni. Predvsem je očiten njen feministični angažma. Še bolj kot druga z drugo se namreč dekleti borita z moškimi okrog sebe. Za neapeljsko tetralogijo velja, kar velja za številne debele romane: bralca pogoltne v svoj bogato opisani svet in ga ne spusti do zadnje strani.