O očetu v prepoznavnem slogu

O očetu Haruki Murakami dolgo ni napisal ničesar.

Objavljeno
10. avgust 2019 13.30
Posodobljeno
10. avgust 2019 13.33
Dela Harukija Murakamija so prevedena v več kot 50 jezikov. Foto: Reuters
Ko so leta 1990 v septembrski številki revije New Yorker objavili angleški prevod povesti TV-ljudje, se je začela ljubezen zahodnih bralcev do japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Od takrat so skoraj vsa njegova dela prevedena v več kot 50 jezikov in prav zaradi njega imamo občutek, da živimo skupaj z Japonsko in da je tudi dežela vzhajajočega sonca del nas z vsemi zapletenimi in velikokrat težkimi družbenimi in eksistencialnimi vprašanji.

A o eni temi Murakami dolgo ni ničesar napisal. O očetu. Prvič je o njem spregovoril v eseju, ki je bil objavljen maja. Esej ima v prevodu naslov Zavrženje mačke: o čem govorim, ko govorim o svojem očetu. Kakšno vlogo ima tukaj mačka? Murakami se na začetku eseja spominja dneva, ko je še hodil v osnovno šolo in je z očetom Čiakijem odšel v gozd, da bi tam zavrgla mačko. Ko sta se vrnila domov, je bila mačka že pred hišo. To epizodo opisuje v prepoznavnem slogu in z znano metaforo mačje modrosti, tako da se nam zdi, da je lik očeta pričakovano umeščen v vse, kar nam hoče ta zgodba povedati.

Nato se ton spremeni. Sedemdesetletni pisatelj nam prvič pripoveduje, kako je Čiaki Murakami med zasedbo Kitajske služil v cesarski vojski. Še več, bil je priča in soudeleženec krutih pobojev, o čemer je bilo pisatelju dolgo težko govoriti.

Čiaki je bil sin budističnega duhovnika v Kjotu. Ko so ga leta 1938 rekrutirali v 16. četo 16. divizije cesarske vojske, je komaj dobro dopolnil 20 let. Postal je vojak transportnega bataljona. Nekoč je Harukiju, ko je bil ta še deček, pripovedoval, kako so njegovi soborci ujeli kitajskega vojaka in mu z velikim mečem odsekali glavo. »Barbarski prizor« se je tako globoko zarezal v Murakamijevo zavest, da se mu je včasih zdelo, da je od očeta podedoval izkušnjo usmrtitve.

Ta prizor se je ponavljal v nekaterih njegovih romanih, a ni bil nikoli neposredno povezan z njegovim očetom, s katerim je imel več kot dve desetletji zaradi različnih razlogov zelo hladne odnose. Šele tik pred Čiakijevo smrtjo leta 2008 sta oče in sin »po svoje sklenila spravo«, a je bila ta za Harukija zgolj nova podlaga za petletno raziskovanje očetove dejanske vloge v zasedeni Kitajski. Slutil je namreč, da je bil oče udeleženec pokola v Nanjingu, v katerem je japonska vojska pobila več kot 300.000 ljudi.
»Ne glede na to, kako neprijetne so stvari in kako zelo si želimo, da jih ne bi videli, morajo človeška bitja tudi te sprejeti kot del sebe,« piše Murakami v eseju. »Kajti kakšen smisel bi sicer imela zgodovina?« Pisatelj je sicer brezpogojni nasprotnik vojne in nasilja v slehernem kontekstu. To je mogoče razbrati iz skoraj vseh njegovih romanov.

»Mi smo zgolj anonimna kaplja dežja, ena od mnogih, ki padejo na tla. A celo kaplja dežja ima svojo edinstveno zgodovino in odgovornost, da to zgodovino nosi s seboj. Tega ne moremo nikoli pozabiti.« S temi besedami Murakami končuje esej, ki je bil objavljen v mesečniku Bungei Šunju.