Tiskane izdaje
Najbolj znana zveza iz življenja Alme Karlin je s Theo Schreiber Gammelin. Mnogi so zato prepričani, da je bila znana pisateljica in popotnica lezbijka. V resnici pa ni znano, ali sta bili le »sestri po duši«, kot sta govorili, ali tudi ljubimki. Odnos Alme Karlin do ljubezni je bil poseben, kot je bil poseben njen življenjski slog. Moški so v njenem življenju igrali pomembno vlogo, tudi v ljubezenskem.
O pomembnih moških v življenju svetovne popotnice in pisateljice piše Jerneja Jezernik v knjigi Nisem le napol človek. Izšla je pri založbi Sanje in je plod raziskovanja, ki avtorici najbrž ni vzelo malo časa. Jerneja Jezernik, urednica, prevajalka in publicistka, ki živi v Celovcu, se že dlje časa ukvarja z Almo Karlin. Med drugim je prevedla v slovenščino dve njeni knjigi in je tudi avtorica monografije Alma M. Karlin – državljanka sveta.
Že v uvodu v knjigo Alma Karlin in njeni moški naletimo na citat: »Lahko da sem bila marljiva in prizadevna, toda v ljubezen – morda tudi zato, ker za to nikoli nisem imela priložnosti – nikoli nisem vplačala toliko, kot sem dobila izplačano.« Alma je bila očitno prepričana, da ne zna ljubiti oziroma da so drugi ljubili njo veliko bolj, kot je ona ljubila njih. Toda v končni fazi, po prebrani knjigi Jerneje Jezernik, ugotovimo, da je ljubila veliko, a na svoj način. Hrepenela je po duhovni bližini, zavračala pa telesno ljubezen, zakonsko zvezo in materinstvo.
Citat iz njene avtobiografije Ein Mensch wird/Sama: »Večkrat v življenju si je kak moški pridobil določen vpliv, a vselej na podlagi svojih duhovnih lastnosti, in če podrobneje pogledam, je bilo tisto, kar me je privlačilo, me zaslepilo ali vrglo v brezno želja, vedno občudovanje karakterja ali pomembnega talenta, iz katerega se je potem vselej razvila razumska, nikoli srčna ljubezen, ki je zaradi partnerjeve erotike hitro propadla.« Alma je bila torej po naravi »zelo obvladana in spolno hladna«, telesna ljubezen, če ji je bila ponujena, ji je povzročala samo nelagodje in jo je zato zavračala, piše Jerneja Jezernik.
Avtorica piše o vseh pomembnih moških v Alminem življenju, ne samo ljubimcih. Knjigo začne z Alminim očetom Jakobom Karlinom. Rodila se mu je, ko je bil star že šestdeset let. Pričakoval je sina, zato je bil najprej strašno razočaran, ker je dobil hčer, a potem sta kmalu razvila tesen odnos.
Bila sta si podobna – imela sta enak temperament in okus, oba sta se izogibala ljudi in iskala samotne poti. Predvsem pa jo je sprejel táko, kot je bila, s telesnima hibama – hromo levo polovico telesa in okvaro na očeh. Mama Vilibalda tega ni mogla sprejeti, hčer je nenehno »popravljala«, poskušala je prikriti in korigirati njeno hromost. Toda očeta je Alma imela samo osem let. Ko je nenadoma umrl, je bil to za deklico velik šok.
Izmišljeni ljubimec
Naslednji ljubimec je bil fantomski, izmišljen dopisovalski ljubimec – da bi Almo izvlekla iz najstniške zagrenjenosti, si ga je izmislila služabnica Mimi. S skrivnostnim neznancem iz Laškega si je dopisovala kar pet let. Ko je Alma odkrila, da ji pisma v resnici piše Mimi, je bila strašno razočarana in prepričana, da nikoli več ne bo mogla ljubiti tako globoko in predano kot v svoji prvi romantični ljubezni.
Kljub temu se je kasneje še večkrat burno zaljubila. Po osemnajstem letu je odpotovala v Anglijo, službo si je našla v prevajalski pisarni in jezikovni šoli Miss Ainslie, imela je tudi zasebni jezikovni pouk. Poučevala je Japonce, Indijce, Kitajce in druge. V Indijca, princa S., se je strašno zaljubila, v tesnem stiku je bila tudi s Kitajcema L. P. K. Taom in Xu Sing Jung Lungom. S slednjim je bila tudi zaročena, prišel je na obisk k njeni materi v Celje, a med njima ni bilo niti najmanjše telesne intimnosti.
Zaroka je bila pogumna, drzna in avantgardna poteza, piše Jerneja Jezernik, saj so bile tovrstne zveze med Kitajci in Evropejkami leta 1913 sila redke. Kmalu po vrnitvi v London je Alma razdrla zaroko in s tem grobo prekršila kitajske zakone. Razlogov za razhod je bilo več, med njimi Almini rasni predsodki in odpor do azijskega podrejevalnega odnosa do žensk. Kitajca je opisala v avtobiografiji Ein Mensch wird/Sama in svojem prvem avtobiografsko obarvanem romanu Moj mali Kitajec.
Njeno ljubezensko življenje je bilo zelo razburljivo v Peruju, kjer je leta 1920 spoznala inkovskega pesnika Atahualpo. Postal je njena velika ljubezen, toda razlike med njima so se pokazale za nepremostljive. On si je želel telesne ljubezni, podredljive ženske in otrok, ona je hrepenela po znanju in izmenjavi duš, se pravi po nekakšni duhovni ljubezni.
»Zanjo je bilo edino pravo poslanstvo popolno predajanje čisti, dobri in plemeniti umetnosti, v sklopu moško-ženskega odnosa pa naj bi tvorila jedro duhovna povezanost med partnerjema,« piše Jerneja Jezernik. Ko sta se poslavljala, ji je dejal: »Ti sploh nisi ženska! V življenju, umetnosti, v vsem si mrtva, mrtva kot kamen!«
V Panamo, kjer se je naselila po tem, ji je Atahualpa pošiljal pisma, med drugim je zapisal, da bosta nekoč spet združena. Atahualpove besede so jo tako ganile, da je kot ženska prvič v življenju zajokala od veselja: »Nisem brez vrednosti, nisem pozabljena, nisem le na pol človek. Prišel bo, nekoč bo prišel!« Po tej izjavi je dobila naslov tudi pričujoča monografija.
V resnici ni prišel, nikoli več se nista srečala. Atahualpa je bil izjemno nadarjeni perujski pesnik César Augusto Rodríguez Olcay, ki je veljal za enega vodilnih lirikov perujske avantgardne poezije. Ljubil je vročekrvno, tako kot to počno Latinoameričani, Alma pa je pri sebi čutila, da je nekje izgubila telo in da samo njena senca blodi po poljih ...
Nesrečna ljubezen na Tajvanu
Na Tajvanu se je zaljubila v Japonca, gospoda I., svojega tamkajšnjega gostitelja. Goreče ga je občudovala, navdušilo jo je, ker je imel drzne načrte za srečnejši svet, piše Jerneja Jezernik. Nekaj časa je bila razklana med tem, ali naj ostane pri njem ali naj raje odpotuje, in nato se je odločila, da bo odpotovala ... Ljubezensko zgodbo z gospodom I. je upodobila tudi v romanu Im Haus der Menschen/V hiši ljudi. Tam mlada junakinja tik pred konzumacijo ljubezni zavrne ljubimca, prepričana, da ima njeno življenje drugačno poslanstvo.
Eden od v knjigi opisanih Alminih moških je protinacistični upornik Joachim Bonsack. V letih 1937–1938 se je skrival v Celju pri Almi. V knjigi beremo, da jo je nekoč vprašal, kakšni moški so ji všeč, in ona je brez omahovanja odgovorila: »Tisti modri, ki so nad vsako erotiko.« A tudi odnos z Bonsackom se je kmalu končal. Ugotovila je, da jo je prevaral.
Alma je bila v tesnem odnosu tudi z literarnim agentom in založnikom, v katera ni bila zaljubljena. S prvim je sodelovala, ko je bila med letoma 1919 in 1927 na potovanju okoli sveta. To je bil literarni agent Lois Hammer iz štajerskega Knittelfelda.
Zelo jo je občudoval, nekaj časa je bil uspešen pri iskanju založnikov Alminih del, potem pa vedno manj. Almi je trda predla, na Papui Novi Gvineji in v Indoneziji leta 1926 je bila bolj kot ne lačna, prav tako na Tajskem in v Indiji leta 1927. Zaupanje v agenta je bilo precej omajano in nato sta prekinila stike. V zadnjem obdobju njenega življenja je bil njen založnik Max Mohring iz Leipziga, izdal je večino njenih knjig in velja za enega najpomembnejših moških v njenem življenju.
Očaral jo je tudi kipec
Najbolj čudaški je bil Almin odnos do kipca Li Tie Guaia, ki ji ga je v Peruju podaril eden izmed njenih učencev. Bil naj bi inkovski zaklad, hudič, izkopali naj bi ga blizu jezera Titikaka. Alma je bila prepričana, da Skrivnostni, kot je kipec imenovala, povzroča nevšečnosti in ima skrivno moč.
Perujskega malika je Alma zvesto tovorila s sabo, s kovčkom vred je tudi sam potoval naokrog, a vedno prišel na svoje mesto. Na koncu je z njo prispel v Celje in dobil glavno vlogo v romanu Malik. Kipec je bil leta 1950 izgubljen, ponovno so ga našli šele leta 2015.
Monografija o moških Alme Karlin je natisnjena na debelem, razkošnem papirju in bogato ilustrirana s fotografijami. Bere se skoraj kot biografija, vendar se ne ustavlja pri življenjskih etapah, temveč pri pomembnih ljudeh iz Alminega življenja.
Vsebuje tudi veliko citatov, odlomkov iz del in drugo gradivo. Kot beremo, je bil določen del gradiva javnosti do zdaj neznan, izvira iz neobjavljenih Alminih rokopisov iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in Berlinske državne knjižnice.
Alma Karlin se nam v tej knjigi razkrije kot ženska, ki je hrepenela po duhovni bližini in zavračala spolnost. Bila je tako predana umetnosti, da ni hotela stopiti v zakon in imeti otrok. Verjela je namreč, da je bolje pisati, ustvariti nekaj, kar bo v korist drugim ljudem, kot pa rojevati nove in nove nesrečnike.
