(OCENA) Ajda Bračič: Kresničevje

Kresničevje (LUD Literatura, 2025), prvi roman Ajde Bračič, bi lahko bilo slovenska prozna variacija Solsticija (Midsommar), filma Arija Asterja iz leta 2019: izolirana skupnost, vračanje k naravi, new age, poganski rituali, žrtvovanje kot odgovor na zagate sodobne družbe, ki jo zaznamujejo ključniki industrializacija, potrošništvo, ekološko opustošenje in odtujenost.

Dominantni glas romana je Agnes, ki v gozdu okrog stare, razpadajoče družinske hiše išče svojo pogrešano sestro, s katero sta se sprli. Med iskanjem naleti na bližnjo skupnost Sare, Joshue in Tulsi, ki odmaknjeni od sveta živijo svojo alternativno utopijo. Kresničevje teče po dveh časovnih linijah: poleg Agnes, ki zaseda večino romana, so krajša poglavja namenjena puščavniku, pridigarju in gozdnemu čuvaju Valentinu, ki se je zapletel v nesrečno ljubezensko zgodbo z gospodarjevo hčerko. Poglavja z Valentinom so pisana na način popisa določenih dejstev realne zgodovinske osebe, kjer je treba praznine zapolnjevati tudi s spekulacijo.

Osrednja linija motivno spominja na Behemota Jerneja Županiča, kjer je prav tako šlo za iskanje pogrešane, sicer anarhistično radikalizirane sestre in kjer je avtor slikal dvoje osnovnih načinov družbenega odpora: totalno zanikanje institucij in poskus njihovega prevrata ali pa počasnejše družbeno revolucijo z infiltracijo v same institucije.

Tudi trije alternativci Kresničevja, ki skušajo živeti samooskrbno, imajo svoje vizije družbenega odpora, kjer se vedno bolj izrisuje antičloveški sentiment: planet sam po sebi ni v krizi, v krizi je zgolj kot ekosistem za trenutno človeško civilizacijo. Gre torej za pozicijo, ki recimo znotraj žanra znanstvene fantastike v prihodu nezemljanov vidi dobrodošli element, ki bo izbrisal človeško vrsto, zapleteno v nerešljive antagonizme.

V tem smislu lahko Kresničevje beremo tudi kot kritiko newageevskega, desnega poganstva, ki želi doseči neki naivni, primordialni spoj z naravo: skratka, transformirati človeka v nekakšno »enost z naravo« (odličen prikaz psihotičnega razpada osebnosti takšne pozicije je pesniška zbirka Notranje zadeve Tiborja Hrsa Pandurja).

Kresničevje lahko beremo tudi kot kritiko newageevskega, desnega poganstva, ki želi doseči neki naivni, primordialni spoj z naravo. FOTO: promocijsko gradivo

Pri tem so posebej zanimiva kratka sanjska poglavja, ki se začnejo pojavljati, ko se Agnes pridruži skupnosti Sare, Joshue in Tulsi: v teh sanjah recimo postaja reka, celo bog. Zanimivo je, da nas poglavja ne popeljejo v sanjsko logiko, sanjsko občutje, ampak skušajo ta poglavja esejsko deklarativno vzpostaviti neko izkušnjo, ki pa kot občutje oziroma kot sanjska scena v teh prizorih umanjka.

Čeprav se zdijo opisi znotraj pisateljske doktrine »pokaži, ne povej« na prvi pogled literarno šibki, je ravno ta literarna šibkost točna artikulacija newageevske pozicije, kjer človek želi postati kot narava (recimo: kot voda), pri čemer spregleda, da je že on sam specifičen način obstoja narave – prav s tem utrjuje svojo transcendentno pozicijo, ki jo želi na videz presegati. Avtorica morda to najbolje artikulira v poglavju, ko se znajdemo v poziciji bukve, v njenem prvoosebnem govoru: bolj ko se trudi dosegati pozicijo narave, bolj jasno je videti, da ne govori zares bukev, ampak zgolj v bukev zakamuflirani človeški glas, ki naj ustvarja vtis govora bukve.

Pri tem se postavlja vprašanje, kako pridemo do pozicije, kjer »narava spregovori«. Tu nam lahko pomaga primerjava dveh ekoloških dokumentarcev, Ena za reko: zgodba Save Rožleta Bregarja in Trenutek reke Anje Medved in Nadje Velušček. Film Ena za reko, ki sicer izvrstno kaže problematiko gradnje hidroelektrarn, si v določenem trenutku vendar dovoli spust v komično-obsceno pozicijo, ko nam ženski glas v offu pripoveduje s »pozicije reke«, kot da je ona sama Sava.

Strategija Anje Medved in Nadje Velušček v filmu Trenutek reke je v tem smislu nasprotna: Soča nikdar ne govori »neposredno«, kot ona sama, ampak lahko najbolje spregovori ravno prek vseh možnih načinov, kako si jo ljudje prisvajajo. Prav s tem, ko avtorici namnožita glasove in pozicije »uporabe« Soče, ustvarita vtis, da nobeden od teh glasov ni dokončna resnica Soče: Soča tako ne »spregovori« neposredno, kot »ona sama« – in se tako utrdi kot entiteta z »lastno substanco« –, ampak kot polje, ki ga prečijo in si ga prisvajajo mnogotere sile in ki mora te sile šele spoznati in artikulirati.

Morda nam prav ti primeri lahko pomagajo še bolj učinkovito videti neustreznost projekta »nazaj k naravi«, ki v Kresničevju postane newageevska distopija ravno zaradi iluzije, da je po eni strani z družbo mogoče prekiniti – kljub samooskrbnosti Sara še vedno nakupuje v lokalni trgovini –, po drugi strani pa da je možno priti v naravo samo.

Pri tem lahko opazimo, kako se tudi v romanu spreminja slog, od začetne samotne pozicije Agnes, ki poskuša najti svojo sestro, do njenega vključevanja v hipijevsko skupnost, katere del je bila začasno tudi njena sestra. Če so začetna poglavja polna nedoločene atmosfere, kjer se zdi, da stalne impresije gozda in spominov zgoščajo in upočasnjujejo ritem, smo v drugem delu precej bliže paranoidnim občutjem: narava oziroma njene entitete začnejo oživljati, bivanje v hipijevski skupnosti pa prežema nedorečena slutnja, da nekaj ni povsem v redu.

Pri tem je treba poudariti, da romanu uspe ostati odprt v različne smeri: kljub blodnjam hipijevske skupnosti je vendar njihov projekt izraz družbene brezizhodnosti in kljub poskusu približanja silam narave v naravi še vedno ostaja nekaj presežnega in skrivnostnega, kar se med drugim artikulira prek krajevnega ljudskega izročila, kot so škopniki. Tako tudi Agnesin racionalizem ni neka privilegirana pozicija znotraj romana, ampak zgolj eden od načinov, kako se spopadati z družbeno-zasebnimi antagonizmi.

V počasno gradeči se atmosferi se zdi, da rešitev osrednje enigme romana – kje je Agnesina sestra in kaj se je z njo zgodilo – nastopi vse preveč pojasnjevalno. Kot da smo se znašli v zaodrju pripovedne konstrukcije, kjer mora biti vse pojasnjeno in utemeljeno, kot da Kresničevje nekako želi razložiti fabulo, ki leži za vsem dogajanjem.

S tem pa reproducira logiko, ki jo je Ajdi Bračič sicer v romanu uspelo kritično reflektirati: vidimo namreč lahko, da se tako neposreden dostop do narave (pozicija vode, pozicija bukve) kot neposreden dostop do resnice zgodbe (tako se je v resnici zgodilo) izkažeta za nemogoča; da sta pravzaprav možni le kot artikulacija neke brezizhodnosti.

Obenem ostaja vtis, da je hipijevska skupnost prelahko demonizirana in da se je veliko bolj produktivno ukvarjati – kot smo lahko videli skozi roman – z načini njihove gradnje resnice o svetu in vzporedno s tem tudi artikulacijo notranjih antagonizmov takšnih pristopov. Skratka, v trenutku, ko bi nam roman moral ponuditi vpogled v različne miselne logike in z njimi povezana travmatična občutja, se fokus povsem prestavi na zgodbeni skelet.

Kot celota Kresničevje vseeno zastavi intrigantno zgodbo, znotraj katere artikulira tako zagate newageevskih utopij kot racionalistične skepse, obenem pa skozi poetične pasaže prikaže naravo kot polje različnih nerazumljivih sil, stalno podvrženih interpretaciji, ki je kot taka že prva faza poskusov prisvojitve. Roman najbolje deluje na mestih, kjer mu uspe držati odprte različne poglede, in manj na mestih, kjer so določene pozicije zakoličene z neko dokončno resnico.