V nadaljevanju preberite:

To niso pesmi valeryjevskega počasi razvijajočega krika, ampak skorajda delirični izbruhi, rjovenje človeka iz podtalja, izpovedi jezično nevarnega uma, »samooklicane« razčlovečene bivajoče entitete, ki se je popolni rutinskosti in izničenosti, zbanaliziranosti, zbirokratiziranosti ter do »brezveznosti« izropanemu bivanju zoperstavila s poezijo k eksistenci uperjenega nasilja, pa tudi z nietzschejanskim »filozofiranjem s kladivom«, s surovostjo in ekstremnostjo telesnega ter črnojedkim, avtoironičnim humorjem.