Recenzija knjige: Izbrisana

Igor Bratož je ocenil knjigo Izbrisana Mihe Mazzinija, ki je letos izšla pri Gogi.
Objavljeno
22. september 2014 16.00
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Nikakršno poletno branje, sem pomislil ob prvem listanju novega Mazzinijevega romana, ki se je pač dogajalo sredi bralnega avgusta, a sem mnenje prav hitro spremenil. Opojna, strastna pisava, v kateri avtor prav razsaja s slogovno in fabulistično navdahnjenostjo. Branje za kadar koli. Branje, ki da misliti nič kaj vesele misli. Potem sem roman, s katerim se je avtor uvrstil med finaliste letošnje nagrade Modra ptica, pred dnevi prebral znova in ugotovil, da bi ga moral Mazzini napisati že zdavnaj. V nekem pogovoru je omenjal prav nekaj takega, češ da je čakal in čakal, a zgodbe o izbrisanih se vsaj naravnost ni lotil nihče, zato da jo je bil naposled skoraj prisiljen napisati kar sam. Dobro je storil.

In tako v času, ko so nekateri osamosvojitelji zalomastili v zapore ali pa bodo to še morali storiti, beremo roman, ki govori o slovenski nepopravljivo sfiženi morali, nezavednem, fobijah, manipulativnosti, sprenevedanju, potuhnjenosti in ostalih očarljivih vidikih prevladujoče nacionalne mentalitete, predvsem pa o famozni poosamosvojitveni ihti, ki je vse slovensko poskušala definirati na novo. Prekrstitev čevapčičev v lulčke je v tem pogledu kljub efemernosti precej obroben, povsem nepomemben, a upoštevanja vreden domislek, administrativni izbris več kot petindvajset tisoč prebivalcev je pa nekaj drugega. Seveda, tako zgodbo je mogoče napisati tako ali drugače, a zgolj z ogorčenjem in moraliziranjem, vemo, se literatura ne dela. Mazzini je avtor, ki si s slovenskim načinom rezoniranja rad daje opraviti na različne načine, v svojih spletnih kolumnah prav rad razpravlja o Slovenčevi nenehni potrebi po gospodarju, poslušnosti, agresivnosti, ko pa vse táko zrcali v žanrsko napeti štoriji, je celota izjemno prepričljiva.

Kaj v Izbrisani naredi Mazzini? Prva ugotovitev je nespregledljiva: njegov portret »duha naroda« nikakor ni najlepši. Roman je premišljeno izvedena melodramatska klofuta in vse kaže, da jo je Mazzini pripeljal z užitkom, tako rekoč con forza začne zgodbo z zlom, z odvzemom novorojenca materi samohranilki, potem pa jo pelje le še v turobnejše meandre, stopnjuje z nepričakovanimi zasuki in finišira s trpkim »srečnim koncem«. Kakšni so Slovenci v Izbrisani? Precej fritzlovski, hlapčevski in zagovedni, politikantom vseh baž kot nekakšne karikature konkurirata časnikarski urednik in pisatelj, klasična vetrogončiča, ki zmeraj, pod vsako oblastjo poskušata iztržiti tisto, kar mislita, da najbolj rabita. A to je le začimba h glavnemu obroku, ki se je osamosvojitveni ihtavosti pokvaril že na začetku.