Tiskane izdaje
Manca Košir,
Dve nenavadni pesniški zbirki sta me globoko presunili. Ljubezenske pesmi Boga: dvanajst svetih glasov vzhoda in zahoda Daniela Ladinskyja (prevod Miran Mehora, Neli Filipić) in Evangelij bližine Dejana Kosa. Ladinsky, ki je prepesnil Hafisa v tudi na Slovenskem priljubljeni uspešnici Zapleši z menoj, se je z osvobajajočim smislom za humor lotil poslušanja svetih glasov in opit od Ljubezni in Svetlobe Ljubljenega zapisal tristo pesmi, »ki sem jih ukradel Bogu«. To »čudovito pretihotapljeno blago« je Ladinsky upesnil in prepesnil prek svetnic in svetnikov, »ki so bili tako zelo nesebični in polni ljubezni do Boga in človeštva, da so postali sveta glasbila – božji instrumenti«. Njihova imena so: Rumi, Frančišek Asiški, Hafis, Terezija Avilska, Mojster Eckhart, Tukaram, Rabia, Katarina Sienska, Mira, Tomaž Akvinski, Janez od Križa in Kabir. Zbirka, ki poje hvalnico Lepoti in Resnici, je čarobna, duhovna poezija par excellence!
Ne poznam bralke/bralca, ki ne bi osupnil ob prebiranju Kosovega Evangelija bližine. Trepetanje skrivnostne miline, žarenje brezgrajne lepote prebode srce in se naseli v telo, da se prebudi spomin na daritev. »Neobstoj lastnega dna nas odpre brezdanjosti vsega, kar obstaja. Vanjo lahko pokleknemo samo celotni. Daritev je zahvala neizogibnemu.« V začetku je bil odgovor, odpre Kos vrata v bližino, ki je resnica. In svojo veličastno zbirko sklene: Smrt je iz nesmrtnega rojena. // Nerojena je ljubezen. Zbirka, kakršne na Slovenskem še ni bilo!
Nina Kožar,
Zadnja leta se navdušujem nad književnimi deli italijanskih avtorjev, ki so si sicer med seboj različni, a jim je skupno tankočutno opazovanje ljudi in življenja. To velja tudi za literarno senzacijo, skrivnostno avtorico Eleno Ferrante, ki se je bralcem po svetu priljubila z brutalno iskrenim pisanjem o ženskah, njihovih življenjskih izkušnjah in čustvovanju.
V začetku leta me je pritegnila z Dnevi zavrženosti, kroniko prebolevanja propadlega zakona, zato sem nestrpno nemudoma prebrala prevod romana Genialna prijateljica, prvega dela njenega neapeljskega cikla, ki je izšel konec novembra. Tudi tokrat gre za stilsko mojstrovino, v kateri sem našla marsikatero podobnost z lastnim doživljanjem ženskega prijateljstva, pa tudi odtenke, o katerih prej nisem razmišljala in so mi predstavljali izziv, ki ga pričakujem od dobrih knjig.
Aleš Novak,
V pestri in bogati knjižni beri letošnjega leta bi izpostavil Kronosovo žetev avtorice Mojce Kumerdej, ki v sijajnem filozofskem zgodovinskem romanu opisuje in analizira čas protireformacije, pri branju pa kmalu ugotovimo, da pravzaprav vsaj toliko kot o zgodovinskem dogajanju govori o sedanjosti. Soočeni smo z ravnanji in motivacijo likov, ki jih zlahka razumemo kot tukajšnje in naše, obsežen zgodovinski material je avtorica analizirala, zasnovala in izpisala z epskim zamahom ter izdelanim občutkom za jezik, ob tem je vseskozi ohranjala stik s sedanjostjo. Kronosova žetev na več mestih vzpostavlja razumevanje, da smo ljudje (zgolj) duhovni dediči preteklih rodov, da čas sicer zanesljivo žanje ljudi, temeljna matrica, ki je uravnavala njihova ravnanja, pa oblikuje tudi sedanjost. Z bogato ciklično strukturo pripovedi, univerzalnimi in nadčasovnimi odnosi med posameznikom, družbo in oblastjo ter izvrstnim občutkom za vzpostavitev razmerja med historičnim in aktualnim drugi roman izvrstne slovenske avtorice zahteva bralsko pozornost in čas, vendar bogato nagrajuje.
Gabriela Babnik,
V panoramskem pogledu nazaj je letošnje leto zaznamoval roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej. Pisateljica zelo študiozno in hkrati s posebnim občutkom za detajle obravnava katoliško invazivno politiko proti luterancem na tem geografskem prostoru, hkrati ne pozabi – z metafikcijskimi skoki v prihodnost – izmeriti trenutnega dogajanja ali pa vsaj pokazati, da se zgodovina ponavlja. Čeprav je lik knezoškofa v zločestosti, preračunljivosti, egocentričnosti izjemno drzen in kot takšen verjetno eden zanimivejših in samosvojih likov v slovenski literaturi, mi je kot bralki bližje lik pisarja Miklavža Nikolaja Paulina. Ta s pomočjo (avtomatiziranega) pisanja spregleda igro pozitivne ideje Boga in negativne ideje Niča. Med pesniškimi zbirkami me je presunila zbirka Iva Svetine Otroka v jaguarju. Napisana pred štiridesetimi leti, vendar je avtorju uspelo ohraniti verjetno nekaj najbolj klitoritičnih pesmi v slovenski pesniški krajini. Zanimivo je, da na primer takšna zbirka ne doživi uvrstitve niti med deseterico ali peterico za Jenkovo nagrado.
Lenart J. Kučić,
Priporočil bi knjigo Carla Rovellija Sedem kratkih lekcij iz fizike, ki jo je letos založila DMFA, prevedel pa Alojz Kodre. Meje mojega jezika so meje mojega sveta, je na začetku prejšnjega stoletja razmišljal avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein. Toda jezik, čutila in domišljija niso edine omejitve človeškega obzorja. Vidimo le del svetlobnega spektra. Slišimo samo nekatere zvoke in živimo omejeno število let. Zato je bila naša razlaga sveta vedno povezana tudi z znanstvenimi odkritji, ki so nam razkrila (nes)končno majhne, velike in oddaljene razsežnosti vesolja, v katerem smo se razvili. Ta odkritja in spoznanja je v sedmih kratkih lekcijah opisal italijanski fizik Carlo Rovelli. V knjižici ni predstavil samo razvoja matematičnih in fizikalnih teorij ter se dotaknil življenja najpomembnejših znanstvenikov. Pokazal je tudi, da jeziki znanstvenikov, umetnikov in filozofov niso tako različni. Vsi so namreč sestavljeni iz enakih gradnikov. Ljudje in zvezde.
Boštjan Gorenc - Pižama,
Vse prerado se zgodi, da se v letnih pregledih izdanih knjig trudimo biti čim bolj sofisticirani in pokazati nadvse pretanjen okus za literaturo, včasih skorajda malo snobovski, a potem pozabimo na kopico drugih knjižnih biserov, ki se bleščijo enako svetlo. Letos je eden teh nedvomno zbirka pravljic in pesmic, ki jih je ilustriral Zvonko Čoh, ta Quentin Blake slovenske ilustracije. Karikirana, včasih že kar groteskna risba, bi lahko pognala v paniko marsikatere čistunske starše, saj se – bohpomagej – v otroški knjigi lesketa celo gola zadnjica, a kljub vsem neravnim črtam in skrivenčenim potezam Čohove ilustracije v mehkih barvah oddajajo toplino, ki male bralce posrka vase. A zgolj dobre ilustracije s povprečnimi besedili ne bi obstale. Knjige potrebujejo dobre zgodbe in ta jih je polna. Od klasičnih pravljic in ljudskih pesmi do sodobnih domačih avtorjev, med katerimi prednjačita Andrej Rozman - Roza in Anja Štefan. Pisca s tako različnimi toni, a Čohu mojstrsko uspe ujeti duha obeh. Ter vseh drugih. Pisana knjižna bajsa, ki ne sme manjkati na nobeni otroški polici.
Ivo Svetina,
Roman Intimno Gabriele Babnik me je očaral. Fina, filigransko stkana tridelna pripoved se po eni strani dotika problemov homofobije in vse manj prikritega rasizma, migrantov, beguncev, ki se jim Evropa kaže kot obljubljena dežela, četudi ga ni, ki bi pred njimi razmaknil morje, ampak je morje velikokrat njihov grob, po drugi strani pa intimnih odnosov ženskih in moških parov. Gabriela Babnik razume intimne, erotične odnose med žensko in moškim kot temelj, utrjen s poželenjem, ljubeznijo, ki je hkrati tudi bolj ali manj prikrito brezno, v katero ljubezen, želja po potešitvi erotičnih strasti, lahko pahne ljubimca. Pripoved doseže vrhunec v opisu umiranja deklice Izabele, ki je zagotovo eden najbolj pretresljivih delov tega romana, a tudi sodobnega romanopisja. Nenehno menjavanje optike pripovedi, notranjih monologov in toka zavesti, daje romanu posebno, elegantno dinamiko. Prepričan sem, da je Intimno velik romaneskni dosežek, ki Gabrielo Babnik uvršča v vrh sodobnih evropskih pisateljic.
Tone Peršak,
Berem seveda tako prevode pomembnih del in znanih avtorjev, tudi nekaj prijateljev je vmes, in tudi to je razlog, da včasih, kljub preveč pičlo odmerjenemu času za branje, vzporedno berem kar dve knjigi. Tako je tudi trenutno, ko končujem branje knjige Amina Maaloufa Izvori – je zelo zanimiva družinska kronika ali kar kronika rodu – in novo knjigo prijatelja Vladislava Bajca v izvirniku Hronika sumnje (Kronika suma). Drugače pa sem letos prebral kar nekaj tematsko zanimivih in dobrih knjig, tudi kakšno od nekoliko mlajših avtorjev, ki je izšla že pred leti in sem jo tedaj zgrešil, recimo prvi roman Aleša Čara ali odlični Strojanov prevod Canterburyjskih zgodb, še pred podelitvijo nagrade kresnik sem prebral tri nominirana dela; glede na naše vsakdanje zdrahe se mi je zdela zanimiva in prava poživitev knjiga Tanje Tuma Češnje, bele in rdeče. Šele letos sem prišel do branja Franznove Svobode in tudi zanimivo knjigo mojega kolega Aleša Bergerja Zagatne zgodbe ...
Matej Bogataj,
Knjiga esejev Marcela Štefančiča Počnite, kar hočete, samo ubogajte, podnaslovljena z Eseji o življenju v času smrti, je sicer izšla z lansko letnico. Že z naslovom in tematsko je vezana na prejšnjo, Zakaj življenje zasluži, da ga izgubimo. Le da se je tam Amerike in njenega plitkega sna lotil skozi kontrakulturo, tokrat pa se zadrsamo v območje somraka. Gre namreč za potovanje v srce teme današnjega kapitalizma: obdela podjetja, v katerih se zaposleni delajo, da delajo, v resnici pa se s fiktivnimi posli zamotijo, da jih ne skrbi več zaposlitev, posveti se Amazonu, največji spletni trgovini, ki jemlje delavcem vsako dostojanstvo, obračuna s pragmatičnostjo bonitenih hiš in predstavi kapitalizem oziroma njegovo neoliberalno fazo kot religijo.
Veliko vere za prazen nič, veliko povabljenih, malo poklicanih. Štefančič je na sledi kritike ideologije iz osemdesetih, njegovi eseji so času primerno pospešeni, turboesejistika temelji na paradoksu, o nečem tako obskurnem, kot je sodobna ekonomija neoliberalizma, spregovori s še bolj obskurnim glasom, pri tem povzema nekatere avtorje, o katerih vidimo, da bi jih morali temeljito prebrati, in nam ponudi koncentrat uporne misli, spisan za hitre in hlastne bralce. Esejistika pod visokimi obrati.
Pripravila V. P. S.
