Od svetništva do moralnega padca

Roman Menih avtorja Matthewa Lewisa je prelomna knjiga v zgodovini gotske literature.

Objavljeno
27. oktober 2015 15.43
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Roman Menih Matthewa­ ­Lewisa (Sanje, prevod Jedrt­ Maležič) je divja vožnja skozi­ obsceno, prepovedano in ­obskurno. Pohotni menihi,­ ­noseče nune, mučenja, sežigi,­ posilstva, umori, duhovi, ­magija, hudič ... vse to in še ­veliko več se prepleta v romanu z žanrsko oznako »gotska romanca«.

Roman Menih je bil objavljen leta 1796, ko je imel angleški pisatelj Matthew Gregory Lewis (na fotografiji), kasneje imenovan Menih, vsega 19 let. Bil je sin diplomata in je sledil očetovim stopinjam. Tako so ga poslali v holandski Haag, a tam se je precej dolgočasil, saj je bila njegova edina družba francosko plemstvo, ki je zbežalo na Nizozemsko pred francosko revolucijo. In si je popestril čas s pisanjem gotskega romana.

Prvi kritiki so roman zaradi precejšnje drznosti raztrgali, oblast ga je razglasila za blasfemičen in za nekaj časa prepovedala. Kljub prepovedi se je uveljavil kot prelomna knjiga v zgodovini gotske literature. Prinesel je namreč odmik od nežnejšega gotskega hororja k bolj brutalnemu, ki vključuje napade hord, posilstva, incest in podobne zadeve. Postal je uspešnica, ki jo še vedno ponatiskujejo, imitirajo, postavljajo na oder itd.

Vsebina je precej zapletena, likov je veliko in osnovna zgodba vključuje kar nekaj podzgodb, zato ji ni najlažje slediti, vsaj od začetka ne. Tudi dolga je, tako da je precejšen bralski zalogaj. A ko padeš vanjo, te posrka in ne moreš ji ubežati. Osrednji lik je duhovnik, opat Ambrosio, ki je poosebljena čistost, svetništvo, karizmatičnost ... ves Madrid dere poslušat njegove pridige.

Toda tak je Ambrosio samo v prvem delu knjige, kajti kaj kmalu podleže mesenim skušnjavam, ki jih predstavlja hudičeva odposlanka Rosario/Matilda, oseba, ki jo imajo zaradi preoblačenja v drugi spol za transspolno pojavo. A to ni še nič – možakarju s svetniškim obstretom pride zapeljevanje mladih deklic v kri, postane posiljevalec in morilec, svojo dušo v celoti proda hudiču. In za povrhu postane še incestuoznež, kajti njegova žrtev je bila v resnici njegova sestra, umorjena ženska pa njegova mati.

Pomembni liki so še nuna Agnes, ki je v resnih težavah, saj je noseča in zaradi Ambrosieve obsodbe skorajda umre od lakote in znori, ter dva relativno viteška lika: Agnesin brat Lorenzo, ki se trudi z njeno izpustitvijo, vmes pa opreza za deklico Antonio, in plemič Raymond, ki je oče Agnesinega­ otroka.

Toda liki niso tako odprti že od začetka, spoznavamo jih počasi in bralec je nenehno šokiran nad odkritji, kdo je kdo in kaj je kdo komu naredil. To dela zgodbo zapleteno, a tudi zanimivo in napeto, in ponuja precejšnjo mero suspenza. Gotsko atmosfero ustvarja srednjeveška samostanska scena z nadnaravnimi elementi, ki nenehno vdirajo v dogajanje.

Nekateri kritiki so zapisali, da je zgodba Meniha banalna in senzacionalistična, in so jo odpisali kot pogrošno literaturo. Lahko pa v njej vidimo tudi kaj več od tega, če želimo: denimo priliko o padcu človeka ali večni boj med dobrim in slabim, ali pa drzno podiranje tabujev, ki jih je ustoličila krščanska morala.

Roman umeščajo na temno stran Shakespeara in v duh zgodnje nemške romantike, vse to pa naj bi bilo primešano v francosko revolucijo. Seveda pa ne gre brez primerjav z Drakulo in Frankensteinom in seveda s Faustom. Novodobna izpeljanka Meniha bi bila lahko tudi Igra prestolov.

Omeniti je treba še jezik, ki je nekoliko starinski, zapleten, a vseeno sočen in zanimiv in daje knjigi patino in avtentičen ton.