Zamisel, da bi bogato in razvejeno zgodovino slovenske literature strnili v muzej, se je porodila po drugi svetovni vojni, nato pa rasla, rasla – in naposled zamrla.
Danes muzeja slovenske literature še nimamo, imamo pa tisto, kar bi lahko bil njegov zametek: zbirko predmetov avtorjev, prevajalcev, urednikov in teoretikov, od posmrtne maske Simona Gregorčiča pa do biserne ogrlice Svetlane Makarovič.
Ti pod okriljem Nukove rokopisne zbirke, ki je pred kratkim prejela naziv nacionalnega literarnega arhiva, razkrivajo ne le njihovo poklicno, temveč tudi življenjsko pot.
Komentarji