Odšel je mojster ponižnosti, trme in sicilijanskega šarma

Andrea Camilleri je zaslovel šele kot upokojenec, ko je začel pisati knjige o primerih inšpektorja Montalbana.

Objavljeno
23. julij 2019 15.00
Posodobljeno
23. julij 2019 15.00
Andrea Camilleri Foto Cpd
Eden največjih in najbolj prevajanih sodobnih italijanskih pisateljev Andrea Camilleri (1925–2019) se je pisanja knjig lotil precej pozno v življenju, v načrtu je imel nekaj knjig o radoživem, užitkarskem sicilijanskem inšpektorju Salvu Montalbanu, a moč njegovega fabuliranja je bila taka, da je moral postreči z dolgim nizom knjig, prevedenih v več kot trideset jezikov. Na straneh Camillerijevih kriminalk ne manjka bistroumnih dialogov in pikantnih aluzij na italijansko politiko in kulturo, predvsem pa v njih zaživi prava Sicilija s svojim jezikom, vonjavami in okusi.

»Nekega dne bo v Empedoclu na južni obali Sicilije zagotovo stal velik kip v slavo in spomin Andree Camillerija. Morda bodo kip postavili v Agrigentu, središču starogrške kulture malo nad pristaniščem Empedocle. Ali pa kar v Vigati, mestu, ki ga ni na zemljevidu, pa ga Italijani že bolje poznajo kakor Empedocle ali Agrigento. Vigata je kraj, kamor se je zatekel Camilleri, da tam lahko pripoveduje o svojih ljudeh. Marsikdo jo išče, neobstoječo Vigato, ko pride na Sicilijo, pa je ni na nobenem kažipotu.«

image
AFP V Camillerijevem rodnem Portu Empedoclu stoji kip inšpektorja Salva Montalbana. Foto AFP


Takole je zapisal novinarski kolega Tone Hočevar, ko se je pred petnajstimi leti pogovarjal z Andreo Camillerijem. Pisatelj mu je famozno Vigato, za katero se zdi, da je lahko kjerkoli na Siciliji, opisal kot trg iz mladosti: »Zame je Vigata natanko to, kar ste videli vi. Pred časom so v catanskem gledališču uprizorili gledališko delo na podlagi mojega romana, Pivovarja iz Prestona. V ozadju, na kulisah, je bila Vigata, pa ni bilo samo eno mestece, ampak obris vse Sicilije. Zame je Vigata kraj, kamor se zatečem. Tudi veliko drugih pisateljev se je zateklo v vasi, mesta ali na trge, kjer so živele vse njihove literarne osebnosti. Laže jih je imeti pod nadzorom, ko se premikajo, če jih spraviš v znan kraj.«

Hočevar se ni motil, na glavni ulici pristaniške vasice Porto Empedocle zdaj stoji kip inšpektorja Salva Montalbana, lika, ki je Camilleriju v poznih letih prinesel svetovno slavo in o katerem je pokojni pisatelj za časnik La Stampa pred leti navrgel: »Ljubim ga in sovražim hkrati. Dolgujem mu tako rekoč vse, odprl je vrata za vse moje druge knjige.«

image
REUTERS Ljubezen do hrane v Camillerijevih romanih pomeni vitalnost, ljubezen do življenja in življenjsko silo. Foto Reuters
Štiriindevetdesetletnega Camillerija so pred mesecem zaradi srčnega zastoja prepeljali v bolnišnico Santo Spirito v Rimu, preminil je prejšnjo sredo, RAI je za objavo prekinil program. Rodil se je leta 1925 v obmorskem mestu Porto Empedocle na Siciliji. Sprva se je po študiju na Accademia Nazionale d’Arte Drammatica posvetil režiji, najraje se je loteval dram italijanskega dramatika Luigia Pirandella, režijo je poučeval na rimski državni akademiji za dramske umetnosti, potem je postal režiser televizijske hiše RAI, še kasneje pa je začel pisati zgodovinske romane.

Uspešnica je postal njegov roman Lovska sezona iz leta 1992. Šele ko se je bližal sedemdesetim, je začel razmišljati, da bi se – ljubitelj kriminalk Henninga Mankella, knjig Iana Rankina, predvsem pa vsega, kar je napisal James Joyce – ukvarjal s kakim bolj dinamičnim literarnim žanrom, in odločil se je za kriminalke.

Sedeminšestdesetletni upokojenec si je zamislil inšpektorja Salva Montalbana, ki se težko loči od svojih kalamarov s česnom, prav tako se vedno rad spogleduje z ženskami vseh vrst, na koncu pa vendarle razreši vse zločine. Romane z Mantalbanom si je Camilleri začrtal po istem vzorcu: po sto osemdeset strani, razdeljenih v osemnajst desetstranskih poglavij.

Zadnji roman v nizu je 'za rezervo' napisal že pred več kot desetletjem, hrani ga njegov založnik v Palermu. O tem je pred časom povedal: »Ko se bom naveličal ali pa ne bom zmogel več pisati, bom založniku rekel, naj ga objavi. Sherlocka Holmesa so obudili od mrtvih, z Montalbanom to ne bo mogoče, v tej zadnji knjigi je res pokončan.«

Ljubezen do hrane v Camillerijevih romanih pomeni vitalnost, ljubezen do življenja, življenjsko silo in je hkrati zelo italijanska oziroma sicilijanska značilnost. Znameniti policijski komisar je doživel tudi televizijsko uprizoritev, televizijska serija je letos praznovala že dve desetletji, kar je Camilleriju zagotovilo, sicer zapoznelo, vendar ogromno slavo in uspeh.

V pisateljski karieri je napisal več kot sto knjig, marsikatero tudi v svojem narečju. Verižni kadilec in komunist, član italijanske komunistične stranke, je kmalu obveljal za enega najbolj prevajanih italijanskih avtorjev, bil pa je tudi goreč nasprotnik mafije in Silvia Berlusconija, iz katerega se je rad norčeval, med drugim je na enem večjih italijanskih trgov, na Navonskem trgu v Rimu, pred leti celo javno bral satirične stihe o njem.

Letos smo poročali, da se kljub slepoti Camilleri ni umaknil iz javnega življenja, večkrat se je v zadnjih letih pojavil v javnosti in med drugim ostro kritiziral italijansko populistično vlado in njenega notranjega ministra Mattea Salvinija. »Salvini me spominja na člane nekdanje fašistične stranke,« je za londonski Guardian letos povedal Camilleri. Piscu, ki je odraščal v času Mussolinija in črnosrajčnikov, se je minister najbolj zameril, ko je prepovedal ladjam z migranti vstop v italijanska pristanišča. »Nisem vernik, a sem prepričan, da če bi obstajal sodni dan, bi posamezniki, kot je Salvini, končali v peklu,« je dodal.

Prav tako letos je tudi razložil, zakaj v svojih zgodbah ne upodablja mafijskih šefov kot glavnih junakov: »To ni zato, ker se jih bojim, ampak ker nočem oglaševati njihovih dejanj. Vzemimo Coppolovo filmsko mojstrovino Boter; zaradi Brandove odlične upodobitve mafijskega botra Corleoneja povsem pozabimo, da gre za človeka, ki naroča umore.«
Prva iz niza knjig, v katerih nastopa sicilijanski detektiv, Oblika vode: prvi primer komisarja Montalbana, je leta 2007 izšla v slovenskem prevodu Veronike Simoniti, sledila so ji dela Lončeni pes, Tat malic in Glas violine.

                                                               ***


Prevajalka Veronika Simoniti:

image
Prevajalka Veronika Simoniti: Osumljenci komišarjota Montalbana govorijo dekansko. Foto Jože Suhadolnik
Pri Camilleriju sem se prvič srečala z vprašanjem, kako prevajati narečje. Že v prvem odstavku enega od štirih romanov, ki sem jih prevedla, je na primer poved, v kateri so posamezni sicilijanski dialektizmi posejani tako spretno, da jih lahko bralec iz kateregakoli dela Italije brez težav razume iz konteksta. Ni pa zmeraj tako, zato so včasih Camillerijeve knjige na koncu opremljene s sicilijansko-italijanskim slovarčkom; kadar pa tega slovarčka ni, si je bilo treba pomagati z drugimi viri in orodji oziroma spletno stranjo Camillerijevih oboževalcev. Spomnim se, da so bili na tej strani tudi zapisi prevajalcev in da je na primer Norvežan potožil, kako za vraga naj pričara vzdušje z narečjem z mrzlega juga svoje države. Sama sem imela pri roki tudi nemški prevod, ki je bil v suhoparnem knjižnem jeziku in z opombami na dnu strani, ameriški pa se je znašel z gangsterščino.

Čeprav prevajalska stroka ni preveč naklonjena prevajanju narečja z narečjem, sem se vseeno odločila za naš primorski dialekt, saj bi s samo knjižnim ali morda tudi pogovornim jezikom besedilo izgubilo barvitost. Pri tem sem se zavedala, da je za Italijane iz srednje in severne Italije sicilijanščina narečje zaostalega juga in mafije, za Ljubljančane ali Gorenjce pa je primorščina vesela in zabavna. Ker pa Camilleri, kot rečeno, dialekt uporablja različno, na primer v veznem besedilu samo s posameznimi dialektizmi (kar v prevodu ne bi dobro učinkovalo), v premem govoru pa dosledneje, sem sama blažje narečje vnesla večinoma samo v dialoge. Pogumnejša sem bila pri govoru zelo preprostih oseb, večinoma iz kmečkega okolja, ki sem ga prevajala z bolj ortodoksno varianto dialekta, pri čemer mi je pomagal poznavalec Aljoša Zoran: tako v slovenskem prevodu osumljenci komisarja Montalbana govorijo dekansko.

Sodeč po še vedno dokaj spodobni knjižnični izposoji in prvih odzivih pred dobrimi desetimi leti, lahko rečem, da so se slovenski bralci nad komišarjotom Montalbanom takoj navdušili. Nekdo mi je kmalu po izidu ene od štirih knjig anonimno celo poslal videokaseto z epizodo italijanske TV-nadaljevanke. Če to bere, se mu z zamudo zahvaljujem.