Ogenj na Rožniku v poklon domači literaturi

Delova nagrada za roman leta: nocoj bo ponovno zagorel kres v čast novemu lavreatu.
Fotografija: Na ljubljanskem Rožniku je lani slavila Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Na ljubljanskem Rožniku je lani slavila Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem. FOTO: Blaž Samec/Delo

Strokovna žirija, ki ji predseduje Mimi Podkrižnik, bo po enourni klavzuri razglasila dobitnika 31. nagrade kresnik za najboljši roman leta. Pred velikim finalom si še enkrat oglejmo, katera dela so letos nominirana in kdo so ­njihovi avtorji.




 

Borut Kraševec: Agni


Borut Kraševec FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Borut Kraševec FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Prvenec prevajalca iz ruščine in pisca kratkih zgodb Boruta Kraševca je nenavaden, drzen, srhljiv, napet in premišljeno napisan roman, ki ničesar ne prepusti naključju. Čeprav je ogrodje njegove zgodbe precej vsakdanje – slovensko podeželje, lov, reja živali, običajna družina, prva ljubezen, prevara – ter vsebuje elemente kriminalnega romana in ljubezenske drame, presega žanrske oznake.

Še najbolje ga opišejo besede kritičarke Veronike Šoster, ki je zapisala, da je to nekonvencionalna in precej bizarna psihološka drama. Ta se odvija med človeškimi liki, zlasti tremi odraslimi v 'ljubezenskem' trikotniku, in rezultira v umoru iz strasti; izpovedana je v treh linijah: liniji odraslih, spolno dozorevajoče Maše in kunke Agni. Povezuje jih zgodovinska tema eros –​ tanatos, ki posega v najgloblje temine človeške duše, hkrati pa je dokaz, da imamo z živalmi skupnega več, kot si upamo priznati, zato ostre ločnice med nami in njimi ne gre postavljati. »Če ne štejem čisto umetniških, poetoloških nalog, ki sem si jih zastavil, sem hotel predvsem malo privzdigniti človeško dušo in pokukati v brezno, ki je za njo,« je za Delo povedal avtor.
 

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta


Vincenc Gotthardt FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Vincenc Gotthardt FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Hotel sem napisati literarno delo, v ozadju katerega je neka temeljna melodija o tem, kako pripadniki kake narodne skupnosti doživljajo svoj vsakdanjik, v katerega je vpletena skrb, da se njihov materni jezik med večinskim narodom sliši čedalje tišje.« Tako je Vincenc Gotthardt predstavil svoj romaneskni prvenec Na drugem koncu sveta. V besedilu je veliko Koroške, a ta Koroška je kjerkoli po svetu – gre za dom v tujini in tujino doma.

V ospredju je izgubljanje, pozabljanje in manjšanje, vedno manj je domačih besed, nekomu peša sluh, drugemu zmanjkuje črk, s katerimi sestavlja besede na pragu hiše ... V romanu ni čutiti melanholije ali resignacije, po avtorjevih besedah je umetniško ustvarjanje vedno usmerjeno v prihodnost, namen je ustvariti nekaj novega, opozarjati na skrito in postavljati v središče to, kar je v senci. Sicer pa je pisatelj nominacije za nagrado kresnik zelo vesel, med drugim je to viden znak skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki ga povezuje slovenska beseda v Sloveniji, na avstrijskem Koroškem in drugod po svetu.


Gašper Kralj: Škrbine


Gašper Kralj FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Gašper Kralj FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Bistvu se približaš tako, da mu vzameš status bistva. Da postane postranska stvar. Tako modruje neimenovani pripovedovalec v drugem romanu Gašperja Kralja, ki se iz pisateljskega krča poskuša izviti s pomočjo muze, vodičke, simpatije, prijateljice Klare, ki na daljavo ureja okruške, delčke, zapiske njegove stvarnosti, in tako nastaja zgodba, ki poskuša zapolniti škrbine, praznine, spominske vrzeli, namerne ali ne. V njuni stalni napetosti nastaja roman kot samostojen lik – androgin, ­hermafroditski.

Da ga je uvrstila med peterico finalistov, je Kralj kresnikovo žirijo prepričal že leta 2017 z »visoko artikuliranim in slogovno prepričljivim« prvencem Rok trajanja, ki se je na neki način končal, kjer se začne njegov novi roman – v Kataloniji, v sobi, polni knjig, kjer je pisatelj, sicer pa prevajalec iz španščine in doktor socialne antropologije, prebival več let. Tja zaide tudi njegov pripovedovalec v Škrbinah, ki drsi skozi prostore, notranje in zunanje, ter išče orientacijo v odtujenem svetu, kot je zapisala Amelia Kraigher.

Na ljubljanskem Rožniku je lani slavila Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem. FOTO: Blaž Samec/Delo
Na ljubljanskem Rožniku je lani slavila Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem. FOTO: Blaž Samec/Delo


Feri Lainšček: Kurji pastir


Feri Lainšček FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Feri Lainšček FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Feri Lainšček je v romanu Kurji pastir brskal po lastni zgodovini in sestavljal drobce spominov. Pisanja se je lotil na povabilo ured­nika, naj opiše svoje neobičajno otroštvo. Vendar je končni izdelek presenetil vse, ne le avtorja, saj je v romanu zapisana proza spomina. Proces vstopanja v območje nezavednega, ki ga je namerno sprožal, je tako postal del postopka pisanja. Ob pisanju se je spet soočil z revščino, v katero se je rodil, in jo znova premislil. Prepričan je, da se je ravno zaradi tega že v otroštvu naučil kljubovati brezupu in da mu je bila to dobra popotnica.

Kurji pastir prinaša predvsem močno razgibano notranje življenje njegovih sorodnikov in njihovih sosedov ter znancev. Liki počasi presežejo resnična bitja in postanejo literarni arhetipi. Pri vračanju v spomine je bil Lainščku v oporo pristop psihologa Carla Gustava Junga. Predvsem ga je odrešil strahu, da nečesa ne sme narediti, ker se bo zdel nekomu malo čuden. Čudno pa je tisto, česar ne poznamo dovolj in ne razumemo. Lainščkovo življenje in ustvarjanje bi bilo gotovo zelo drugačno, če ga ne bi nekoč srečal in mu prisluhnil, pravi.


Mirana Likar: Pripovedovalec


Mirana Likar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mirana Likar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Verižnih reakcij ne moremo spremljati v vseh razsežnostih in zato tudi ne napovedovati, a pri pisanju lahko izberem le nekaj dogodkov in iz njih naredim zgodbo, ki kaos nekako uredi in osmisli,« je o romanu Pripovedovalec dejala Mirana Likar, ki je k pisanju pristopila precizno in premišljeno, življenje protagonista Nikolaja Šturma (borca v mnogih bitkah in pod mnogimi uniformami) pa kot kolaž zgradila iz osebnih pričevanj, Šepetalcev Orlanda Figesa, Spominov Winstona Churchilla ter dolgoletnih raziskav in branj.

Poleg romana o vojni – in ljudeh, ki jo bojujejo – je Pripovedovalec tudi roman o mitskosti in zgodbenosti zgodovine, saj ima »vsak človeški zakaj svoj zgodovinski zato«, Nikolaja Šturma pa v romanu spremlja tudi njegova negovalka in poslušalka Sandra (če si Nikolaj preživetje v vojni zagotovi z iznajdljivostjo in jekleno voljo, si Sandra preživetje – v njenem primeru ekonomsko – zagotovi prek Nikolaja). Ob tem avtorica v romanu tematizira tudi neskončen obrat, ponavljanje zgodovine, ki se ne ozira na žrtve in njihove želje; v usta sovjetske komisarke tako položi besede: »Upala je, da bo po koncu največjih bitk več svobode. A bilo je videti, da je vse še vedno natančno predpisano in popisano. Da ona in njej podobni še vedno lahko sprejemajo le odločitve, ki so bile že prej sprejete nekje drugje.«

Preberite še:

Komentarji: