Pasolinijeva Pot ljubezni: ko kraj iz otroštva zrcali nedišeče vijolice

Ni prav veliko sprehajalnih poti, ki bi jim bila – četudi le na simbolni ravni – posvečena pesniška zbirka. Najbolj znana idrijska pešpot ob Rakah je (postala) ena takšnih. Starejši prebivalci ji še rečejo pot zaljubljencev, prevajalec Miklavž Komelj pa je za naslov dvojezične knjige pesmi Piera Paola Pasolinija, ki je pred kratkim izšla pri založbi Bogataj, pomenljivo uporabil množino – Pot ljubezni.

33 pesmi, ki jih je Pier Paolo Pasolini napisal v mladosti, se navezuje na ključne kraje njegovega odraščanja, med katerimi je tudi Idrija. Italijanski pesnik, režiser, scenarist, igralec, prevajalec, filozof, novinar, slikar, je mestu, v katerem je živel v letih 1930 in 1931, posvetil štiri pesmi. Zbirko Via degli Amori, ena njegovih zgodnjih, a objavljenih posthumno, je poimenoval po gozdni sprehajalni poti, ki se začne nedaleč od stavbe, v kateri je v Idriji kratek čas bival s svojo družino.

Kaj vendar ima Pasolini z nogometom?

Kljub temu da je bil tedaj še otrok, mu je očitno kraj vtisnil neizbrisen pečat, saj ga omeni v kar nekaj svojih pesmih in drugih zapisih. Na mojem licu dečka leži s težo leden in topel list z vonjavami jeseni, je moč prebrati v dvojezični zbirki na videz preprost stavek, zlit v pesem, ki nosi naslov Pot ljubezni. Tudi druge Pasolinijeve pesmi iz zbirke Pot ljubezni so takšne – kratke, impresivne, pogosto delujejo (morda le po subjektivni presoji bralca) večpomensko.

Še čisto sveža knjiga je izšla v sklopu projekta 4P – Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija, katere glavni partnerji so občina Pordenone, Študijski center Pier Paolo Pasolini Casarsa in Venetian Cluster, na slovenski strani sodelujejo občina Idrija, Idrijsko-Cerkljanska razvojna agencija in Univerza v Novi Gorici.

Pesmi je prevedel Miklavž Komelj, ki je povedal, da je to delo sicer vedno zahtevno, da pa gre tu za »pesmi, ki so na neki način napisane zelo preprosto, direktno, a hkrati z veliko melodičnostjo, ritmom. Zahtevnost prevajanja je bila ravno v tem, da bi se v prevodu ohranil ta občutek.« Kot bi bile besede, stkane v pesmi, metulj, s katerim moraš zaradi krhkosti, ki jo nosi v sebi, ravnati nadvse previdno in nežno.

Eden največjih italijanskih mislecev 20. stoletja je svet doživljal zelo telesno, visceralno in je visoko vrednotil človeško telo ter ga pogosto postavljal v središče svojih del. V dvojezični zbirki so številne pesmi tako ali drugače zaznamovane z vonjem – omenja vonj podrasti ter vonj materine halje, ki si jo je oblekel in je dišala po njenem telesu. Gre za nadvse erotičen moment v odnosu do matere, na katero je bil neverjetno navezan, in je zanj precej bistven, je dejal Komelj.

Leta 2022 je minilo sto let od Pasolinijevega rojstva, lani pa 50 let od njegove smrti. FOTO: Leon Vidic

Po nogometu in poeziji še pohodniška pot

Urednico knjige Pot ljubezni Milanko Trušnovec je pri Pasolinijevih liričnih, spominskih refleksijah najbolj presunilo dejstvo, da so v njem tako živo ostali nekateri drobci iz doživljanja krajev njegovega otroštva – poleg Idrije še Sacile, Casarsa, Conegliano, Bologna …

»Ko se je pred leti začelo govoriti o Pasoliniju in Idriji, sem si mislila: 'Otrok je bil tedaj star osem, devet let. Kaj mu je sploh lahko ostalo?' A v njegovi literaturi se najde kup drobcev, ki dokazujejo natanko to. Vonji, na primer, neki suh list, ki ga je videl na Rakah, otroške igre. Čeprav se spomini skozi leta verjetno malo obrusijo, spremenijo ter niso prav čisto primarni, se kljub vsemu vidi, da je nekaj ostalo v njem,« je povedala. 

Posamezne pesmi in odlomek v romanu Amado mio, v katerem Pasolini sanja o Idriji, ter intervjuji, v katerih jo je omenjal, nakazujejo, da tesna povezava umetnika s tem krajem ni lokalna izmišljotina oziroma morebitno napihovanje. Umetniku so se v zadnjih letih na tem koncu Slovenije sicer precej posvečali.

Knjiga o mestu, v katerem se svetloba bori s temo

Pri založbi Bogataj je v prevodu Daše Perme Jurjavčič lani izšla knjiga Nogomet po Pasoliniju, v kateri se je na umetnika pogledalo v drugačni luči, skozi šport – in vendar znova skozi telesnost. V Idriji se obeta nova pohodniška pot mimo točk, ki so zaznamovale ta del njegovega otroštva, izjemno kakovostno zasnovana dvojezična zbirka Pot ljubezni pa za zdaj predstavlja vrh naklonjenosti italijanskemu umetniku.

S prepletom črne in bele barve kot aluzije na njegove filme, s kancem rdeče, s katero je oblikovalka knjige Branka Štremfel opozorila na ljubezen, strast in kri, pojme, ki jih ni mogoče ne-povezati s Pasolinijem ter srebrno črto kot simbolom idrijskega rudnika živega srebra, je pesniška zbirka vredna pozornosti svetovne javnosti, ne le lokalne.

Pesmi v zbirki Pot ljubezni so kratke, impresivne, pogosto delujejo večpomensko. FOTO: Leon Vidic

Dojemanje Pasolinija kot fašista končno razblinili

Leta 2022 je minilo sto let od Pasolinijevega rojstva, lani pa 50 let od njegove smrti in tedaj je bil doma in po svetu v središču zanimanja. A če ga je nekaj časa javnost – idrijska še posebej v povezavi s fašizmom, od katerega se je umetnik vse življenje trudil oddaljiti – poznala predvsem po filmskem ustvarjanju, je v zadnjih letih z nekaj izdanimi prevodi stopil v ospredje tudi kot pesnik, celo slikar.

Milanka Trušnovec je s Pasolinijevo daljno sorodnico Graziello Chiarcossi, s katero sta prispevali tudi spremni besedili, knjigo Pot ljubezni obogatila tudi s faksimili Pasolinijevega rokopisa oziroma tipkopisa ter izborom njegovih likovnih del, predvsem risb.

Prvi, ki je italijanskega umetniškega genija prevedel v slovenski jezik, je bil sicer Ciril Zlobec, večino poklicnega življenja pa se je z njim ukvarjal pred kratkim preminuli prevajalec Andrej Medved.

Pier Paolo Pasolini je nekaj časa preživel v Idriji. FOTO: Press Release 

Milanka Trušnovec, ki še vedno koplje po lokalnem arhivu in odkriva drobce, povezane s Pasolinijevim otroštvom v Idriji, je povedala, da se je dojemanje umetnika tudi na lokalni ravni (končno) premaknilo: »Od pogroma, ki se je zgodil, ko smo mu leta 2012 v mestu postavili spominsko ploščo, se je precej premaknilo. Dojemanje, da je bil Pier Paolo Pasolini fašist, ker je bil to njegov oče, ni več prisotno. Umetnik je na raznorazne načine dokazal, da se je izvil iz te miselnosti in okolja in temu tudi v svojih delih vseskozi nasprotoval.«

Urednici knjige je v arhivu uspelo izbrskati edinstveno in pomembno odkritje, namreč popis idrijskega prebivalstva iz aprila leta 1931, ki je torej še zajel Pasolinijevo družino. Zdaj je dokončno jasno, kje so živeli – v nekdanji upravni stavbi v Kajzerju. Morda se ji bo pri brskanju nasmehnila sreča in bo našla tudi kakšno fotografijo Pier Paola v Idriji.