Pen stoji za svojim predsednikom

Korespondenca Radaljac-Flisar odpira vrsto vprašanj, ne samo o seksizmu.
Objavljeno
13. julij 2016 11.01
Ljubljana 7.12.2011, Drustvo pisateljev Slovenije foto: Tomi Lombar
Tanja Jaklič, Igor Bratož
Tanja Jaklič, Igor Bratož

Pet dni po tem, ko je izbruhnila tako imenovana afera Literarna kritičarka proti predsedniku slovenskega Pena (in so na spletni strani Airbeletrina začeli podpisovati peticijo za njegov odstop zaradi seksizma), je včeraj zasedal upravni odbor slovenskega centra Pen. Odločitev: Ultimat je nesprejemljiv in žaljiv.

Sprenevedanje koga?

UO Pena (podpredsednik Marjan Strojan, Edvard Kovač, Bogomila Kravos, Lenart Škof, Igor Škamperle, Tanja Tuma, Jani Virk, Peter Vodopivec) so v izjavi med drugim zapisali: »V zvezi z orkestriranim in očitno ciljno usmerjenim medijskim linčem predsednika Pena Evalda Flisarja nas skrbi, da cilj celotne afere žal ni usmerjen k izboljšanju položaja žensk na slovenskem literarnem prizorišču. Senzacionalistično izpostavljanje primera seksizma v osebni korespondenci ne vodi dlje kot do prvega vogala, razglašanje načela 'ničelne tolerance' pa je golo sprenevedanje. Menimo, da to, da je ravno Evald Flisar postal 'reklamni pano' seksističnega in mačističnega govora in da je edini cilj afere njegov odstop, ne more prinesti trajnejših rešitev za ustvarjalke.« Kot so še zapisali, se postavlja tudi vprašanje, na kakšni podlagi lahko Beletrina zahteva odstop predsednika Pena. »Ultimat, ki ga je Beletrina tako bliskovito postavila Penu, je nesprejemljiv in hkrati žaljiv do vseh članov, saj jim/nam na ta način odreka pravico do lastne presoje v širšem in demokratičnem dialogu.«

A dan prej, v ponedeljek, so se oglasile tudi članice ženskega odbora Mira Slovenskega centra Pen: »Nočemo privoliti v linč ali medijski pregon predsednika SC Pen, prav tako kot si ne želimo ponovnega izpostavljanja žrtve seksizma na kakršenkoli način. Želimo pa, da Evald Flisar ravna konsekventno, sprejme odgovornost in posledice zase ter ne ogroža še naprej ne svoje integritete ne integritete Anje Radaljac, Mire in SC Pen.« Poudarjajo tudi, da je v Sloveniji za literaturo značilen »seksizem, ki se z novimi generacijami obnavlja, namesto da bi izumrl«. Tanja Tuma, ki je v upravnem odboru Pena in Miri, je včeraj dejala, da več kot opozarjati ženski odbor ne more.

Nekdo, ki se je izpostavil

Sicer pa je te dni težko dobiti relevantnega sogovornika z mnenjem o vsem skupaj. Umaknila so se tudi takšna imena, ki so ob svetovnih moralnih vprašanjih vedno povzdignila svoj glas. Mnogi ne razumejo, zakaj se Flisar tako oklepa penovske funkcije, sicer pa komentirajo, da je vse skupaj trgovina na drobno, ki se na slovenski literarni sceni že dolgo dogaja. Kdo bo kaj napisal, za koliko, komu, majnhi denarji, uslugice, male in velike zamere.

A z afero ne prihajajo na dan tudi veliko širša vprašanja, za katera sta Radaljčeva in Flisar pravzaprav samo povod. To je dolgoletno nezadovoljstvo, šikaniranje, neenakost, neenakopravnost, nadlegovanje, dostikrat pospremljeno tudi s prekarnim delom. Mnogi govorijo celo o generacijskem boju. Skratka, v ozadju je nekaj večjega kot zgodba, ki jo spremljamo. Kulturna scena je čakala na nekoga, da se izpostavi. Eden naših sogovornikov, ki noče biti imenovan, pa je ob vsem skupaj dejal: »V Sloveniji je 150.000 bolj relevantnih tem. Ali torej živimo v raju, da se ukvarjamo z nekim dopisovanjem?« Najbrž je ravno nasprotno; da je to dopisovanje odkrilo več relevantnih tem.

DSP pa nič

Iz Društva slovenskih pisateljev nismo dobili komentarja na celotno zadevo, predsednik Ivo Svetina za Delo ni hotel dati izjave, podpredsednica Gabriela Babnik pa je znova poudarila, da je Flisar ravnal narobe in bi bilo prav, da bi se opravičil. »Tisto, kar bo zanimivo, je, kaj se bo zdaj, po tem pogromu, za katerega velja, da si ga je kritičarka sama inscenirala, zgodilo z Anjo Radaljac. Flisar ne bo ničesar izgubil, on je imel in ima vse za seboj in tovrstno driblanje, ki si ga je privoščil, pomeni le rahlo poživitev njegovega vsakdanjika ...« Po eni strani Anji ljudje čestitajo, po drugi menijo, da bi morala stisniti zobe in potrpeti, kot so potrpele vse generacije žensk pred njo. »Preprosto ne bo več dobila dela in dobila ga ne bo, ker je nezanesljiva, domnevno preostra, neuravnovešena in kar je še podobnega,« je prepričana Babnikova. »Če torej naša generacija zna in zmore reči ne, mehanizmi kaznovanja za tisto, ki si je drznila spregovoriti, ostajajo enaki.«