Pesnik in rogoviljenje vran

Pred kratkim je izšla osma pesniška zbirka Petra Kolška z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane.

Objavljeno
10. julij 2017 15.26
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Peter Kolšek se je včasih rad pohvalil, da prebere vsaj eno pesem na dan. Koliko jih napiše na določeno časovno enoto,­ kolegom v kulturni redakciji­ Dela, kjer je bil dolgo zaposlen, ni nikoli povedal. Njegove pesniške zbirke so vedno prišle med nas nenapovedane. Tako je tudi z njegovo osmo zbirko, ki je izšla pri Knjižni zadrugi.

Valentina Plahuta Simčič

V nekem intervjuju si dejal, da boš v pokoju 'vadil brezdelje'. Brezdelen nisi, pišeš in objavljaš na različnih koncih, a vendar je najbrž zdaj, ko si rešen redne službe, več časa za poezijo. Se ti zdi, da te navdih zdaj pogosteje obišče?

Ne spomnim se, da bi kdaj izrekel kaj tako neprevidnega. Kajti če nič drugega, porabim zdaj kar nekaj časa za to, da se jezim nase, nekaj zaradi stvari, ki sem jih naredil, kakor sem jih, še bolj pa zaradi tistih, ki bi jih moral, a jih nisem. Kar zadeva poezijo, imam zanjo res več časa kot prej, a porabim ga predvsem tako, da jo berem. Z obiskovanjem navdiha pa je tako, da me pogosto ni doma, kadar pride.

Se zdaj, ko si predvsem še pesnik, rojeva drugačna poezija kot prej?

Saj ne vem, ali naj se to, da sem 'predvsem še pesnik', sliši kot nekaj impozantnega ali nekaj zavoženega. Zagotovim pa lahko, da upokojenski status ni nekaj, kar bi bistveno prispevalo k mojemu pesniškemu preporodu. Navsezadnje so spreobrnjenja na stara leta prej nekaj slabega ali celo smešnega kot dobrega.

V čem se jutranji slavospevi ­razlikujejo od večernih?

Razlikujejo se po tem, da v jutranjih ni prvoosebnih, torej neposredno izpovednih pesmi, v večernih pa so predvsem takšne. Saj v tem je neka simbolna logika, kajne? Zjutraj, ko smo zazrti v dan, imamo kaj povedati o svetu, zvečer, ko smo morda v čem zmagoviti, a tudi utrujeni in obtolčeni, pa o sebi.

Očitno je, da skozi svojo poezijo komuniciraš s Cankarjem, Trubarjem, Murnom ... Kaj imajo skupnega ti ljudje, ki te navdihujejo?

Seveda me ti možje, vsak po svoje, navdihujejo, koga pa ne. Ampak v tem primeru so v mojo zbirko vstopili naključno, ker so se pač požrtvovalno ponudili kot izhodišče za določeno poanto. Nikakor ne gre za to, da bi jim sistematično salutiral.

Tvoje pesmi so že vseh osem zbirk elegične. Kako to, da se te to občutje tako vztrajno drži?

Če rečem s Prešernom ' Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril', je to vse, kar lahko v odgovoru na to vprašanje spravim skupaj.

Od kod so se v tvoj pesniški svet, ki ga v veliki meri zaznamujejo minevanje, soočanje s smrtjo in nostalgija, pripodile vrane?

Ah, vrane! Če pustim ob strani njihov simbolni, baladni imidž, in tu sva seveda spet pri Murnu, so to danes predvsem najglasnejše in najbolj vsiljive mestne ptice pevke. Še toliko bolj predmestne. Vsako rano jutro jih poslušam, ko z izpodgolovških dreves zaženejo prvi jutranji vik in krik, in potem se ta kakofonična orkestracija ponovi večkrat na dan, vse do večera. Zdi se, da imajo za nas nedoumno, a zanje smiselno organizirano družabno življenje. A ne le to, večkrat imam občutek, da skušajo nam, ki živimo v velikem stanovanjskem bloku čez cesto, nekaj dopovedati. Jasno mi je, da nas kregajo in zmerjajo, ni pa mi jasno, ali nas prezirajo ali nam zgolj zavidajo. Ne zdi se mi zelo narobe, če slišim v njihovem zvočnem rogoviljenju tudi prikrite in morda hudobne slavospeve, najbrž naslovljene na obe strani.

Ena od tvojih pesmi ima naslov­ Zakaj ni mogoče napisati pesmi?­ Je torej pesem še mogoče ­napisati?

Ta pesem je pač poskus upovedovanja nekega zatikanja, ki nastane, kadar se podobe, ki se morda zdijo močne, oddaljujejo, namesto da bi se pomensko harmonizirale. Sicer pa je pesem in pesmi seveda mogoče pisati. Še najmanj to dokazujejo vedno nove pesniške knjige, boljši dokaz je nenehno vznikanje mladih pesnikov, najboljši pa večna potreba po takšnem izrekanju, ki premore največjo gostoto sveta v najmanjšem jezikovnem gradivu.

Danes se zdi, da je ta potreba zasuta globoko pod nanosi razkošnejših vizualnih in zvočnih znakov, od tod tudi občasne prognoze o 'koncu poezije', toda v resnici gre pri poeziji za najbolj primaren, avtentičen odnos med človekom in jezikom. Dokler človeštvo ne bo obnemelo, tega odnosa ni mogoče razkleniti.

Kaj se ti v slovenski poeziji,­ ki trenutno vznika, zdi ­najvznemirljivejše?

Dovolil si bom improviziran panoramski pogled, ob njem pa je najbrž treba upoštevati dejstvo, da je moja slabovidnost večja, kot je bila pred desetletjem ali dvema. Torej: velike poezije, kakršno so pisali Kocbek, Zajc, Kovič in Šalamun, živa sodobnost ne premore. Tudi vrhunsko popularno intonirane, kakršno sta pisala Menart ali Pavček, ne. Pri nekoliko mlajših in še živih pesnikih, ki imajo spoštovanja vredne opuse, je tako, da so ti v stanju mirovanja, odloženosti, morda tudi dokončanosti, nobenega presenetljivega prebujenja ni opaziti.

Izjema je nedvomno Boris A. Novak, ne samo zato, ker je s tridelnim epom Vrata nepovrata tako unikaten literarni pojav, ampak predvsem zato, ker je to poezija, ki enakovredno gara v smeri zgodovine, intime in forme; tej celovitosti se je moderna poezija večinoma odrekla. Med mlajšimi avtorji je zagotovo veliko nadarjenih pesnikov in pesnic, kar je dobrodošla novota, ampak Murnov, Kosovelov, Kajuhov in Balantičev med njimi zaenkrat ne vidim. A sem prepričan, da se bo katera od inkarnacij zagotovo zgodila.

Seveda pa je treba takšno panoramsko sliko ugledati v luči dejstva, da poezija ni več nacionalni in tudi ne generacijski projekt, ampak, tako kot vse ostalo umetniško ustvarjanje, izraz singularnosti.

Se ti zdi, da ji kritiško dovolj sledimo?

Če misliš na časopisno kritiko, zagotovo ne, ampak ta 'diaspora' se je začela že pred dvajsetimi leti. Če pa govoriva o literarni kritiki nasploh, je to priložnost za določeno veselje. Namreč, slovenska literarna kritika še nikoli ni bila tako številna, živahna, strokovno zadovoljiva in tudi simpatično strastna. Prav krivično je, da je razmeroma neodmevna, ampak to je nekaj, kar jo presega. Skoraj v celoti je prepuščena mladim in mlajšim literaturovedcem, prednjačijo dekleta.

Slabo pa je, da ne vzpostavlja referenc s predhodno, kaj šele starejšo slovensko literaturo; obnaša se, kot da obstaja samo čista sedanjost. Ta primanjkljaj je po eni strani v skladu z omenjeno mladostjo pisk in piscev, po drugi strani, in to je huje, pa z vsesplošno izgubo občutka za domačo slovstveno zgodovino. Res je, da imajo podobne pomisleke kot jaz vsi starci tega sveta, a bojim se, da moja tovrstna diagnoza nima nobene zveze z gerontologijo.