Drugi roman Pie Prezelj o izgubi, bližini in identiteti nadaljuje poetiko Težke vode, a jo razširi v bolj zračen pripovedni prostor.

Galerija
Otok v romanu je najsevernejši nizozemski, Schiermonnikoog, na katerem se je avtorica najprej udeležila festivala, nato pa še rezidence. FOTO: A. J. van der Wal/Rijksdienst Voor Het Cultureel Erfgoed
Kadar uspešnemu debiju sledi nadaljevanje, se poraja vprašanje, ali se bo s tem vsaj merilo, če ga ne bo preseglo. Morda si ga bolj kot pisatelji zastavljajo bralci, kot bi jih bilo strah izgube: občutka, vtisa, spomina. Spremembe. A veliko bolj vznemirljivo kot zasledovati nekaj neponovljivega je zaznavati drobce znanega, edinstvenega, v tem, kar je, in odkrivati, kako se nas dotakne skupaj z novim, drugačnim. Prvenec Pie Prezelj Težka voda je začrtal pot – Bili smo trije je ne le korak naprej, pač pa navzgor.
»S Težko vodo ste ugotovili, da vam bolj kot forma kratke zgodbe – iz te se je roman razvil – za zdaj leži roman. Nastaja že drugi – kaj nam lahko razkrijete o njem?« smo avtorico povprašali ob koncu predstavitvenega intervjuja finalne peterice za nagrado kresnik pred dvema letoma. ...
Komentarji