Pisal je prav do zadnjega diha

Pisatelj in prevajalec Alojz Rebula, ki je umrl v torek, je dočakal visoko starost – 94 let. Kljub temu je vest o njegovi smrti presenetila tiste, ki smo še prejšnji teden v katoliškem tedniku Družina brali njegovo kolumno Credo, ki jo je teden za tednom pisal vse od leta 1998. A niti ta kolumna ni bila njegova zadnja. Zadnja je objavljena v Družini, ki je izšla danes. Tri dni pred smrtjo jo je v bolnišnici v Topolšici narekoval hčeri Tanji.

Alojz Rebula je v svojih kolumnah odpiral aktualna vprašanja sodobnega krščanstva, družbeno dogajanje je postavljal v kontekst družbenega nauka cerkve, vprašanja, tudi o svoji veri, si je nenehno zastavljal. Verjel je, recimo, v nesmrtnost, a je svoji veri postavljal ugovore, je pred štirimi leti povedal za Delo.

Na primer: »S kakšno pravico naj bo med vsemi živimi bitji, sem sodijo tudi živali in rastline, samo človek obdarovan z darom nesmrtnosti. Drugo vprašanje, na katero mi niti teologi ne znajo zadovoljivo odgovoriti, je: Kako razumeti obstoj v posmrtni večnosti, če je ta brez prostora in brez časa?« Odločilno za njegovo vero je bilo romanje z ženo v Lurd leta 1961.

Razpon

Teološka in filozofska vprašanja je postavljal sebi in teologom. Tudi literarni opus akademika Alojza Rebule je zaznamovan s filozofskim razmišljanjem, a je obenem tudi realističen. Prav tako njegov pripovedni slog ni enovit, sega v razponu od privzdignjenega do komunikativno kramljajočega, vedno pa ga odlikuje bogastvo jezika, kar pri človeku, ki se je knjižne slovenščine učil kot tujega jezika, vzbuja občudovanje.

Rebula, rojen v Šempolaju pri Nabrežini, je namreč obiskoval italijanske šole, za študij pa se je raje kot na italijanski univerzi odločil na univerzi v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klasične filologije. Četudi bi mu kdo ponudil Sorbono, je ne bi sprejel, je dejal. »Ljubljana je bila prestolnica mojega naroda.« Doktoriral pa je na ugledni La Sapienzi v Rimu, a spet v povezavi s slovenščino, s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na srednjih šolah s slovenskih učnim jezikom v Trstu. V zakonu s pisateljico Zoro Tavčar so se rodile tri hčere, zadnja leta sta zakonca živela v Loki pri Zidanem Mostu, kjer je doma žena. Skupaj sta izdala knjigo spominov Dve mladosti – ena ljubezen.

Pisal je različne zvrsti, od esejev, novel (Vinograd rimske cesarice, Snegovi Edena) do romanov (V Sibilinem vetru, Jutri čez Jordan, Kačja roža, Jutranjice za Slovenijo), dnevnikov (Gorje zelenemu drevesu, Previsna leta, Ko proti jutru gre) in esejev (Na slovenskem poldnevniku). Veliko je pisal o slovenskih ljudeh v Trstu in okolici, v delih z versko tematiko pa o krščanskih vrednotah (Smer nova zemlja, Skozi prvo zagrinjalo) in v tej zvezi o likih slovenskih svetniških osebnosti: Frideriku Baragi, Antonu Martinu Slomšku, Filipu Terčelju in Jakobu Ukmarju.



Politične teme

V svojih delih se je ukvarjal z narodnostnimi, ljubezenskimi, umetniškimi, moralnimi in družbenimi tematikami. Pisal je tudi o političnih temah, kot so povojni poboji in totalitarna oblast. Tak je na primer njegov roman Kominform v Zabrinju, ki je izšel ob njegovi 90-letnici. V njem je spregovoril o pomenu resolucije kominforma za tržaško ozemlje, predvsem za cono A. Po njegovem mnenju nobena druga deklaracija ni tako posegla v vsakodnevno življenje Slovencev v zamejstvu. Resolucija je pomenila narodno katastrofo, levica se je razklala, veliko staršev pa je otroke po Titovem sporu s Stalinom raje pošiljalo v italijanske šole, je dejal. V zvezi s politiko kaže omeniti odmevni intervju, objavljen leta 1975 v posebni izdaji revije Zaliv z naslovom Edvard Kocbek: pričevalec našega časa.

V tem intervjuju z Rebulo in Borisom Pahorjem je namreč Edvard Kocbek obsodil zunajsodne poboje slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Pozneje sta se Pahor in Rebula svetovnonazorsko razšla, imela sta različna pogleda na polpreteklo zgodovino, OF in NOB. Medtem ko Pahor meni, da je šlo za osvobodilni boj, tega po Rebulovem mnenju ni bilo, ampak je bila samo revolucija. Tudi Kocbeka sta različno vrednotila.

Ni se predstavljal kot pisatelj

Alojz Rebula se kljub bogatemu književnemu opusu ni nikoli predstavljal kot pisatelj. »Sem upokojeni srednješolski profesor klasičnih jezikov. Beseda pisatelj mi sama po sebi nič ne imponira. Kot mi nič ne imponirajo nazivi kakor akademik, doktor in podobni. To vse je zunanja garnitura. Imponira me samo človek, kolikor je človek, začenši z njegovim etičnim profilom.«
Slovensko usodo je predstavljal skozi zgodovino antičnega sveta, preko srednjega veka in renesanse, pa vse tja do novejše povojne zgodovine. Grško rimski svet se v njegovih delih prepleta s krščanskim humanizmom, oboje pa povezuje s svetopisemskimi slogovnimi posebnostmi.

Kardinal Rode: primerjava z Blaisom Pascalom

Kardinal Franc Rode je v uvodu v Rebulovo knjigo Intervjuji o Prihajajočem avtorja primerjal s klasičnim francoskim mislecem iz 17. stoletja Blaisom Pascalom. »Ista globina razmišljanja, ista genialna pronicljivost uvidov, isti izzivalni prikaz krščanskega paradoksa, isti smisel za misterij bivanja, isto trezno, da ne rečem tragično občutje človekove usode na svetu, ista odprtost v neskončno, isto hrepenenje po večnosti. Po svoji intelektualni naravnanosti se Rebula vključuje v tisti žlahtni miselni tok, ki gre od Platona prek Avguština in Bonaventure do Newmana in Guardinija. Poleg zahtevnega razuma pri njem vselej spregovori tudi srce.«

Rebula je leta 1969 dobil nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru in leta 1996 Prešernovo nagrado za celoten opus. Leta 2005 je dobil kresnika za Nokturno za Primorsko, za italijanski prevod istega romana je leta 2012 prejel še nagrado Mario Rigoni Stern.