Pisanje v slogu improvizacije saksofonista

»Države, kot je Kongo, ki so zaznamovane s stalno amnezijo, potrebujejo veliko poezije, veliko sanj in veliko utopije«

Objavljeno
11. februar 2019 09.41
Posodobljeno
16. februar 2019 13.36
Književnost je le ena od ljubezni Fistona Mwanze Mujile, druga, nič manjša, je glasba.
Imaginarna brutalna afriška ­pokrajina, kjer je vsak dan ne­usmiljen boj za preživetje in kjer ljudje lovijo pse in podgane za vsakdanji obrok enako obupano, kot se vsak dan spuščajo­ v ­jaške rudnikov diamantov in ­mineralov. Hektično in poetično in humorno.

Tako so kritiki pospremili romaneskni prvenec Tramvaj 83 Fistona Mwanze Mujile, pisatelja, pesnika in dramatika iz Demokratične republike Kongo, knjiga, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, pa je prejela več nagrad. Mujila, ki je študiral književnost na Univerzi v Lubumbashiju, drugem največjem mestu v Kongu, nato se izpopolnjeval v Nemčiji, zdaj pa predava afriško književnost na Univerzi v Gradcu, svojo literaturo opisuje kot »geografijo lakote: lakoto po miru, lakoto po svobodi in lakoto po ­kruhu«.

Vendar si ne dela utvar, da je umetnost sposobna relevantne in resnici zveste preslikave realnosti. Priznava, da je bila njegova predstava o tujih deželah, vključno z Evropo in ZDA, ki jo je ustvaril s filmi in knjigami, vsaj pomanjkljiva, če že ne zmotna. Zato je treba vsako predstavljeno tezo vzeti s skepso in distanco. Ali s humorjem, kot recimo splošno priznano »dejstvo«, da je ustje reke Kongo leta 1483 odkril portugalski raziskovalec Diogo Cão – kako je lahko nekdo odkril nekaj, kar je tam od vekomaj?


Klasika in jazz

Književnost je le ena od njegovih ljubezni, druga, nič manjša, je glasba. Nikoli se ne naveliča poslušati posnetkov klasične glasbe, ki so nastali pod taktirko Carlosa Kleiberja in Herberta von Karajana, hkrati je navdušen nad rumbo, in sicer njenimi kongovskimi izpeljavami, kot jih poosebljajo Tabu Ley, Franco Luambo Makiadi, Papa Wemba in Bozi Boziana. Vendar je daleč na prvem mestu jazz. Ko je bil majhen, si je najbolj želel, da bi postal jazzovski saksofonist, a to ni bilo uresničljivo, ker v njegovem rojstnem mestu ni bilo glasbene šole, prav tako se ni nikjer dalo kupiti saksofona. Ob vseh umetnostnih zvrsteh, ki se jih je lotil, zdaj intenzivno razmišlja o libretu za jazz opero, v katerem bi bile glavne protagonistke kraljice, recimo kraljica Pokou iz Slonokoščene obale ali pa Lueji, mitična kraljica iz Konga. Dotlej bo zadovoljen, če bodo njegovo poezijo na literarnih večerih interpretirali ob zvokih klavirja, vibrafona, basa ali bobnov. Ali pa kar celotnega jazzov­skega kvarteta.

In to v različnih jezikih, sam jih obvlada kar šest. Od nedavnega je tudi dovolj suveren v nemščini, da lahko v tem jeziku napiše pesem, prej jo je napisal v kakšnem drugem jeziku, praviloma francoščini, in jo nato prevedel. Ker Beseda, tako kot v Bibliji, je sveta. V Kongu velja maksima, da se nobene izrečene besede ne da preklicati, ni se mogoče opravičiti oziroma izgovoriti na nepremišljenost, zaletavost ali jezo. Enako velja za literaturo, vsaka beseda deluje kot blagoslov ali prekletstvo, ima svoj magični pomen, osmišlja eksistenco, človek ob njej zori, razvija empatijo (ali sovraštvo), se spopada z vsakodnevnimi izzivi in z njeno pomočjo sanja.


Neizmerna radovednost

Ker sanje – in to v najširšem pomenu besede – so najpomembnejše. Z njimi lahko potujemo čez ovire, ki jih postavljata narava in človek, brez sanj tudi ni pisatelja. Kot ga ni brez radovednosti, njega ta lastnost spremlja od otroštva, neizmerno ga zanimajo vsi fenomeni sveta, čeprav zgolj radovednost ni dovolj, za literaturo potrebuje tudi koncentracijo, osredotočenost na temo, ki bi jo lahko primerjali s preciznostjo matematika, ko se loteva določenega problema. Vendar to velja le za pisanje romanov in novel, poezija je nekaj drugega. Tam besede, impresije in asociacije prihajajo iz notranjega univerzuma, ki je in hkrati ni povezan s Kongom, Evropo, oceani, celotnim stvarstvom …

To je nekakšen odgovor na okolje, iz katerega izhaja. »V Kongu, ki je država v klasičnem pomenu besede zgolj na papirju, se vse odvija na visokih obratih. Vsi funkcionirajo tako, kot da bo v naslednjih štiriindvajsetih urah konec sveta, zato je v najkrajšem času treba opraviti vse naloge ali se v tem času zabavati, kolikor se le da,« je dejal Mujila v nekem inter­v­juju. Zato potrebuje jazz, ki najbolje ilustrira ritem in srčni utrip tega dela celine, ki je pravzaprav skoraj planet zase, saj deluje po svojih pravilih. Čeprav so tukaj še drugi vzori. Ko je pisal roman Tramvaj 83, so bili v ozadju tudi zvoki in prizori iz opere Vzpon in padec mesta Mahagoni Bertolta Brechta in Kurta Weilla.


Improvizacije pri pisanju in branju

Po njegovem mnenju se nihče ne rodi kot pisatelj, to človek šele postane. Če bi se rodil kje drugje in v kakšnem drugem času, bi bil morda glasbenik, pridigar ali celo vojak. Njegov osnovni vzgib za pisanje je bila tragedija državljanske vojne v Kongu v začetku tega stoletja, ko je bilo ubitih približno pet milijonov ljudi, dogajanje, vključno z menjavami diktatorjev in neizmernim nasiljem milic, pa je moral popisati. Pri tem se je odločil za bolj univerzalen pristop in fiktivno lokacijo dogajanja, ki bi jo lahko umestili kamorkoli v Afriko, saj so izkušnje povsod podobne. Te so zelo bridke, čutiti je atmosfero desperatnosti, še zlasti ker ni svetlih perspektiv, zelo verjetno bo slehernik v Afriki tudi čez petdeset ali sto let ujet v nerešljiv klobčič revščine, brezpravnosti in nasilja.

Zato tudi ne omejuje skrajnih, radikalnih ali ekscesnih karakteristik njegovih literarnih »junakov« oziroma ne poskuša »nadzorovati« njihovih odzivov, prepusti se toku in tako rekoč v enem dihu zapiše zgodbo ter se šele nato loti urejanja besedila in manjših popravkov. Skratka, improvizira tako, kot glasbenik improvizira na saksofonu, če nastopi na literarnem večeru v spremstvu kakšne jazzovske zasedbe, pa improvizira tudi pri branju, zato je vsak nastop unikaten.

Mujila ne zagovarja ekskluzivizma, da lahko o Afriki pišejo le Afričani, po njegovem mnenju bi bil to afrocentrizem. Seveda je skeptičen do številnih evropskih piscev iz preteklosti, vendar so nekateri današnji pisatelji, recimo David Van Reybrouck, »sposobni podati realno in objektivno podobo afriške stvarnosti, poleg tega je vedno zanimivo prebirati vtise nekoga od zunaj in pravzaprav ni pomembno, kdo vse prispeva v to zakladnico spomina«, je dejal Mujila.