Pisatelj in kronist pozabljenega dela Evrope

Jurij Andruhovič, nagrajenec literarnega festivala Vilenica, ki se začenja danes, se bori proti mentalnim pregradam, ki delijo staro celino.

Objavljeno
05. september 2017 12.36
Branko Soban
Branko Soban

Z zahodnim delom Ukrajine­ smo v času Avstro-Ogrske živeli­ celo v skupni državi. Matija Čop, Prešernov prijatelj, je denimo kar nekaj časa živel in delal v Lvovu. Toda kljub tovrstnim zgodovinskim vezem je bila sodobna ukrajinska literatura doslej pri nas – in podobno velja tudi za večji del Evrope – malodane popolna neznanka. Vilenica zdaj popravlja to napako. Ta prestižna literarna nagrada gre namreč letos v roke ukrajinskemu pisatelju Juriju Andruhoviču.

Več kot zasluženo in gotovo ob pravem času. Utemeljitev žirije je po svoje jasna in ji praktično ni kaj dodati. Jurij Andruhovič, ki ga imajo za nekakšnega patriarha sodobne ukrajinske književnosti, si je namreč prislužil to priznanje »za polnokrvno, pogumno in svobodomiselno literaturo, ki vrača glas na videz in po krivici pozabljenim delom Evrope in nam, Srednjeevropejcem, na drzen, humoren, inteligenten in večplasten način vrača lastno skupno preteklost in prihodnost«, je zapisala strokovna žirija.

Kakor da bi spoštljivo prisluhnila pisatelju, ki je nekoč optimistično zapisal: »Pravzaprav je lahko vse znatno bolje, kot si mislimo …« S tem stavkom je končal morda svoje najbolj znano delo Dvanajst krogov. To je tudi njegova edina knjiga, ki je bila doslej prevedena v slovenščino. Izšla je konec lanskega leta v zbirki Moderni klasiki, v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej.

Galicija je prizorišče njegovih del

Jurij Andruhovič je bil rojen leta 1960 v slikovitem Ivano-Frankovsku, ki nosi ime po velikem ukrajinskem pisatelju, esejistu in prevajalcu Ivanu Franku. Tam letošnji nagrajenec Vilenice živi in ustvarja še danes. Diplomiral je iz ukrajinščine na univerzi v Lvovu, največjem mestu zahodne Ukrajine, ki velja za kulturno prestolnico države. Lvov je prekrasno mesto. Ko sem bil prvič tam, me je s silhuetami zvonikov, ki sem jih ob sončnem vzhodu opazoval z okna hotela na osrednjem mestnem trgu, spominjal na stari del Ljubljane okrog stolnice in mestne hiše …

Obe omenjeni mesti, Ivano-Frankovsk in Lvov, sta del Galicije, kjer so v prvi svetovni vojni (za Avstro-Ogrsko) umirali tudi slovenski vojaki. O tej (nesmiselni) vojni so nekoč seveda pisali tudi ukrajinski pisatelji. Andruhovič pravi, da je zanj najboljši ukrajinski roman na to temo Za bolečino napisal skorajda neznani Osip Turjanski, ki ga še v Ukrajini danes skorajda ne pomnijo več.

Andruhovič o tej vojni seveda ni pisal. Toda Galicija, stisnjena med Neevropo in Evropo, kot pravi, je kljub temu nenehno prizorišče njegovih del. To velja tudi za Dvanajst krogov, v katerem med drugim ošvrkne Bruselj, ki je Galicijo, to pozabljeno središče Evrope, kot zapiše pisatelj, že zdavnaj odrinil na rob pozabe.

Galicija je bila nekoč najbolj vzhodni del habsburškega cesarstva, toda kljub tej geografski odmaknjenosti je bila prostor z največjo narodno, jezikovno in versko raznolikostjo v imperiju. Tu so namreč živeli Poljaki, Rusi, Armenci, Romi, Židje, Nemci, Čehi, Slovaki, Madžari in Rusini. V tem delu (danes povsem pozabljene) Evrope so nekoč ustvarjali in živeli velikani ukrajinske, ruske, evropske in svetovne književnosti.

Med njimi Nikolaj Gogolj, Joseph Roth in Bruno Schulz, ki so ga razglasili za nekakšnega poljskega Prousta, pa Stanisłav Lem, Adam Zagajewski, Ivan Franko in Bogdan Igor Antonič. Ta lvovski pesnik je imel velik vpliv na sodobno ukrajinsko književnost. V Dvanajstih krogih mu je Andruhovič tudi zato posvetil celotno poglavje.

Zajeten opus

Nagrajenčev literarni opus je zavidljivo zajeten. Jurij Andruhovič, ki velja za enega najpomembnejših preroditeljev ukrajinske književnosti, je začel ustvarjalno pot kot pesnik in se šele kasneje bolj posvetil prozi. Doma in v tujini je zbudila pozornost romaneskna postmodernistična trilogija Rekreacije (1992), Moskoviada (1993) in Perverzija (1996), sledila ji je vrsta odmevnih (in nagrajenih) del. Med njimi Dvanajst krogov. Uveljavil se je tudi kot esejist. S poljskim pisateljem Andrzejem Stasiukom je denimo podpisal odmevno knjigo esejev Moja Evropa.

Takšen naslov ni naključen. Nekakšna rdeča nit njegovega ustvarjalnega opusa so namreč prav ukrajinsko-evropski odnosi ali, še natančneje, nekakšna ignoranca Zahoda, za katerega je Ukrajina še vedno terra incognita.

S padcem berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze, v kateri je seveda zrasel in doštudiral Jurij Andruhovič, tiste prave železne zavese resda ni bilo več. Je pa zato v glavah ostala nekakšna duhovna železna zavesa, veliko bolj nevidna in perfidna, neo­kolonialna in ignorantska.

Proti tovrstnim mentalnim pregradam, ki vse bolj delijo Evropo, se Jurij Andruhovič bori z vsemi močmi. To je dokazal tudi v izjemnem nastopu na podelitvi nagrade za evropsko razumevanje v Leipzigu, ki jo je dobil prav za Dvanajst krogov. V njem je ostro ošvrknil takratnega (nemškega) evropskega komisarja za širitev Günterja Verheugna, ki je v intervjuju za Die Welt tedaj izjavil, da bodo čez dvajset let vse evropske države postale članice EU.

Z izjemo naslednic Sovjetske zveze. Jurij Andruhovič je v Leipzigu dejal, da ga je ta izjava šokirala. Po oranžni revoluciji je velika večina Ukrajincev upala, da Evropa preprosto čaka nanje. Podpiral jih je tudi zdaj že pokojni francoski filozof André Glucksmann, ki je večkrat izjavil, da pri Ukrajini pravzaprav ne gre za sprejemanje, ampak za vračanje v Evropo, kjer je Ukrajina vedno bila. Do sovjetske in zdaj ponovno ruske okupacije.

O tem je pred več kot sto leti govoril tudi veliki ukrajinski pisatelj Ivan Franko, ki je ob koncu 19. stoletja dejal: »Tudi mi smo v Evropi!« To je bil njegov krik bolečine, a se je potem ničkolikokrat pokazalo, da je to bil krik v temo. Za ta krik je bil očitno gluh tudi komisar Verheugen. Pozabil je namreč, je opozoril Andruhovič, da bo ta njegova izjava predvsem voda na mlin domačih političnih revanšistov in protievropskih sil v Rusiji. In pisatelj je (že spet) imel prav.

Moskva je leta 2014 kaznovala ukrajinske evropske ambicije z okupacijo Krima in odkrito agresijo na vzhod države. Na industrijski in rudarski Donbas.

Politični angažma

Tudi zato je Jurij Andruhovič že od mladih nog politično angažirani pisatelj. Ko se je zdaj pobegli premier Viktor Janukovič, ki ga je odnesla vstaja na Majdanu nezaležnosti (Trg neodvisnosti), z neprikrito pomočjo Moskve znova vzpenjal na oblast, je skupina dvanajstih ukrajinskih pisateljev, med njimi je bil seveda tudi Andruhovič, napisala ostro odprto pismo. V njem je brez dlake na jeziku posvarila, kaj se lahko zgodi v Ukrajini pod njegovo vladavino.

Napovedala je združitev Janukovičeve kriminalne vlade s kremeljskim neočekističnim režimom, ki bo uničil ukrajinsko demokracijo. Ta bo izginila tako, kakor je pod Putinom izginila demokracija v Rusiji. In to se je v resnici zgodilo. Vstaja na Majdanu je bila zgolj reakcija na početje korumpirane Janukovičeve vlade, ki je obrnila hrbet Evropi in se čedalje tesneje povezovala z Moskvo, česar velika večina Ukrajincev ni odobravala.

Jurij Andruhovič je bil velik podpornik oranžne revolucije in vstaje na Majdanu. Ko se je začel ta zgodovinski evromajdan, kot so ga krstili, se je znova obrnil na evropsko in svetovno javnost z apelom »Vaše vrednote branimo z našo krvjo«.

Toda pisateljevo svarilo je v ignorantski Evropi (znova) naletelo na gluha ušesa. Vendar Jurij Andruhovič kljub temu vztraja pri svoji drži. Zakaj, je v eni izmed svojih kolumen lepo povedal pokojni Aleš Debeljak, s katerim sta se dobro poznala. Andruhovič namreč ve, da je pisatelj lahko vizionar le, če je hkrati tudi kronist svojega časa in prostora. Sleherni videc mora namreč najprej biti očividec …