Mirt Komel: »Pisatelj ne sme odkrivati že strjene krvi. Mora pa znati spuščati novo«

Z Mirtom Komelom, prvim izmed petih kresnikovih finalistov, o detektivki Medsočje, zgodovini detektivskega žanra, literaturi in filozofiji ter idealnem umoru na Rožniku.

Objavljeno
17. junij 2019 06.00
Posodobljeno
18. junij 2019 08.06
»Danes je v detektivkah nasilja veliko več, ker so te pač kukalo in odraz nasilnega zakulisja družbe, v kateri živimo,« pravi Mirt Komel. FOTO: Voranc Vogel
Čigavi so ugrizi, če niso ne človeški, ne živalski, ne rastlinski, je le eno izmed mnogih vprašanj, s katerimi si glavo razbijajo posebna preiskovalka Dante D., njen »Watson« Erik Tlomm in bralec Medsočja.

Erik Tlomm, novinar, ki se je v manjši kraj v Soški dolini umaknil pred izgorelostjo shizofrenega kapitalizma, popisuje preiskovanje umora mladoletne Magdalene Možina. Pri tem se morata s preiskovalko spopasti z razklano lokalno skupnostjo, s pogansko in krščansko zgodovino kraja, z medsoškimi in njegovimi lastnimi demoni ter še z marsičim. Z njunim stvariteljem Mirtom Komelom, pisateljem, filozofom in kresnikovim finalistom, smo se pogovarjali pred nedeljsko podelitvijo Delove nagrade za najboljši slovenski roman preteklega leta.

O avtorju

Mirt Komel je pisatelj in filozof, predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede in filozofski fakulteti, avtor številnih znanstvenih del, med drugim monografije Poskus nekega dotika, tematsko tesno povezane z njegovim literarnim prvencem, romanom Pianistov dotik. S slednjim, ki govori zgodbo o newyorškem pianistu Gabrijelu Goldmanu, ki temelji na resnični osebi, kanadskem pianistu Glennu Gouldu, se je leta 2016 že uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Komel piše tudi drame in dramske pesnitve (Mestne drame, Luciferjev padec) ter potopise (Sarajevski dnevnik, Kahirske kahesije). Roman Medsočje je izšel pri založbi Goga.


Čeprav novinarji v povezavi z vami skoraj vedno omenjajo režiserja Davida Lyncha, začniva z Alfredom Hitchcockom, ki je rekel: »Blondinke so najboljše žrtve. So kot deviški sneg, na katerem se lepo vidijo krvave sledi.«


Od vedno sem bil prepričan, da bi morali Twin Peaks posneti v Soški dolini. Sicer pa drži, da si z njima delim estetsko fascinacijo nad blondinkami kot deviškimi žrtvami, na katerih pride kri najlepše do izraza, vendar ne iz istih razlogov. Njun plavolasi ideal je bolj postkrščanski, meni pa je bliže starogrško poganski, v katerem plavi lasje in bela koža napotujejo proti nebesom k bogovom – v kontrastu s temnejšimi barvami las in kože, kakršno imam tudi sam, ki so bliže zemlji in podzemlju.

image
Mirt Komel: »Ugriz je izjemno fascinantna reč, saj gre za več kot dotik in manj kot vbod, ima pa tudi svoje prepoznavno mesto v literaturi, denimo v gotskih romanih in vampirskih zgodbah.« FOTO: Voranc Vogel


Na belem truplu žrtve je polno različnih sledi. Glede na to, da ste se v preteklih delih veliko ukvarjali s pojmom dotika: kakšne vrste dotik je ugriz?


Ugriz je izjemno fascinantna reč, saj gre za več kot dotik in manj kot vbod, ima pa tudi prepoznavno mesto v literaturi, denimo v gotskih romanih in vampirskih zgodbah. Na te reference sem poskusil referirati tako z medsoškimi maskami in demoni kot tudi z likom grofa Laruca, ki se je pretihotapil v roman in se mi prisesal k srcu: to je eden izmed meni najljubših likov, z njim bi z veseljem spil kavo ali čaj in malce pokramljal – z Erikom Tlommom je namreč raje ne bi.


Mimogrede: kaj pa bi pili z Magdaleno Možina in za kakšne poškodbe gre na njenem telesu? Poleg ugrizov so še ureznine ...


Kaj bi pil z njo? Hm, jedel bi čokosadno pitortico. Sicer pa je ugrize na njenem telesu treba brati skupaj z ostalimi poškodbami, z urezninami, ki jih je pustil ribiški laks, s katerim je bila privezana na lipo, ki jo je razklala strela. Na prvi pogled ni jasno, ali leži tam na deblu drevesa živa ali mrtva, in v tem oziru pooseblja milenijsko mladino, ki je fizično in mentalno poškodovana zaradi strukturnega nasilja, ki jih izključuje in hkrati vključuje v sistem.


Kako si lahko prek umora razlagamo spremembe v manjšem kraju, kot je Medsočje, ko se med tradicionalne vrednote začne vrivati moderni način življenja?


Medsočje je eno takšno križišče tradicije in modernizacije, kakršno lahko najdeš še marsikje v Soški dolini, kjer se dogajajo tektonske strukturne spremembe, tudi porast nasilja. Nasploh je danes v detektivkah nasilja veliko več, ker so te pač kukalo in odraz nasilnega zakulisja družbe, v kateri živimo. V mislih nimam le tega, kar vidimo v medijih – od ponorelih množičnih pobojev v šolah do sistematično izpeljanih vojnih zločinov –, temveč predvsem strukturno nasilje, ki ga posameznik doživlja kot psihično nasilje v tej kapitalistično shizofreni družbi. Problem normalizacije tega tipa nasilja sem vzel kot okvir, znotraj katerega sem naslikal morda še celo preveč estetiziran umor, ki pa vendarle kaže s prstom nazaj na steno in prostor, v katerem je vsa slika umeščena.

image
Mirt Komel: »V času izida Medsočja sem se pohecal, da se počutim kot dr. Jekyll in mr. Hyde, saj v Ljubljani igram vlogo doktorja znanosti, v Gorico pa se grem skrit, da lahko v miru pišem literaturo.« FOTO: Voranc Vogel


Lani ste za Sobotno prilogo dejali, da ste se v Magdaleno zaljubili tako močno, da je morala umreti. Kakšne vrste ljubezen je to?


Usodna, vsekakor – še zlasti za njo, ki je morala umreti natanko zaradi lepote, ki jo je izžarevala. Vsekakor se lahko na tak način zaljubiš edinole v literarno junakinjo, saj so literarni liki popolnejši od resničnih ljudi – popolnejši v estetskem smislu, saj se v literaturi etični kriteriji precej razlikujejo od tako imenovanega resničnega življenja. Estetika, to je etika čutnega, sublimiranega v duhovno.


V kakšnem odnosu pa ste z Dante, ki izpričuje neko drugo ljubezen? Ste se s tem, da ljubi hrano, hoteli pokloniti detektivu Cooperju iz Twin Peaksa in njegovi ljubezni do češnjevih pit?


Drži, njena sladkosnednost, skupaj s še z drugimi potezami, napotuje na Cooperja. Ampak Dante je predvsem hommage ženskim detektivkam, ki so šele z razvojem žanra stopile v te tradicionalno moške čevlje detektivskega dela, s katerimi so shodile na pot razsvetljenega uma, ki umore razrešujejo z intelektom na eni in drzno romantično akcijo na drugi strani. Tudi zato nosi D. priimek Dante, čeprav je to povezano bolj z mojo idiosinkratično ljubeznijo do treh velikih Dantejev v mojem življenju: pesnika Alighierija, protagonista videoigre devil may cry in mojega zdaj že preminulega mačka. Vsi trije imajo namreč zelo radi hrano, vključno z Alighierijem: poglejte samo vlogo, ki jo igra prežvekovanje v Peklu.


Zasledil sem, da radi citirate Nabokova: »Za pravo pisanje je potrebna tako znanstvena strast kot tudi umetniška natančnost.«


Ta citat mi je pri srcu in se mi zdi genialen, ker postavlja na glavo naše običajne predstave o znanosti in literaturi: prvo dojemamo kot hladnokrvno, preračunljivo, racionalno, logično – drugo pa kot stvar strasti, iracionalne inspiracije, ustvarjalnega nagona … Nabokov pa je vedel, tako kot vedo ali bi vsaj morali vedeti literati in znanstveniki, da mora biti znanstvenik strasten v razmerju do tega, kar počne – največji filozofi, na primer, so bili vsi po vrsti dobesedno nori na svoje koncepte –, kakor tudi, da mora pisatelj zelo dobro poznati polje, v katero se spušča, da mora tako rekoč narediti domačo nalogo, preden se spusti v pisanje.


Stavek se ne napiše sam od sebe.


To je ena plat, ki je stvar obrtniške tehnike pisanja: na stilski in oblikovni ravni je treba pač temeljito premisliti, kaj in kako pišeš. Druga plat pa je poznavanje zgodovine literature nasploh in žanra še posebej: če se greš pisanje detektivk, si ne moreš privoščiti ne vedeti, kako se je forma detektivke razvijala od klasične angleške prek trdokuhane ameriške do psihološkega romana skrivnosti in od tam vse nazaj do najnovejših evropskih različic. Pisateljeva naloga ni odkrivanje že strjene krvi, temveč mora znati spuščati svežo iz svojih ustvarjalnih žilic.


Lahko literarna natančnost vodi do izgorelosti, kot se je pripetilo Eriku Tlommu, ki je podnevi pisal časopisne članke, ponoči pa svoj prvi roman?


Da, zlasti če tako kot Tlomm hodiš po dveh poteh naenkrat in ti v prsih tako kot Faustu bije dvoje src. Pač, ne moreš si pomagati, da ne bi bil ti-ti, in Tlomm je glede tega tipičen tip nekoga, ki rad hodi z ognjem: zaradi izgorelosti se umakne v Medsočje, da bi našel mir, oddih, počitek – znajde pa se v situaciji, ko piše tako časopisne prispevke kot svoj roman.


Vam je med pisanjem Medsočja koristilo, da znate živeti dve življenji? V nekem intervjuju ste dejali, da ste v Ljubljani filozof, v Gorici pa pisatelj.


V času izida Medsočja sem se pohecal, da se počutim kot dr. Jekyll in mr. Hyde, saj v Ljubljani igram vlogo doktorja znanosti, v Gorico pa se grem skrit, da lahko v miru pišem literaturo. Ampak k temu je pripomoglo predvsem to, da se Medsočje dogaja na Goriškem oziroma Soškem – sedaj pa je situacija obrnjena: v Ljubljani zaključujem svoj novi roman Akiles, ki se dogaja v paralelnem svetu dežele Zlovenije in njeni prestolnici Ljublabljani, medtem ko v Gorici pišem učbenik za filozofijo. Rezi pri meni niso nikoli tako zelo ostri, zlasti zato, ker imata filozofija in literatura ogromno stičnih točk.


Kakšen bi bil po vašem idealen umor, ki bi se zgodil na kresni večer na Rožniku?


Literarni umor.


Kakšen pa bi bil motiv?


Estetski.