Tiskane izdaje
Letos ni zgolj Cankarjevo leto, temveč po naključju številk tudi Jančarjevo leto, je včeraj na novinarski konferenci, na kateri so predstavili antologijski izbor Jančarjevih novel in kratkih zgodb z naslovom Mnoga življenja, opozoril urednik založbe Beletrina Mitja Čander. Ponatise njegovih najbolj znanih del, pa tudi kako novo delo, bo izdalo še več drugih slovenskih založb.
Jančarjeva kratka proza je bila antologijsko predstavljena že pred časom v zbirki Kondor, vendar v precej manjšem obsegu, kot ga prinaša nov izbor. V njem so integralno natisnjene štiri Jančarjeve zbirke kratke proze – Smrt pri Mariji Snežni, Pogled angela, Prikazen iz Rovenske in Človek, ki je pogledal v tolmun –, na koncu pa še dodan še avtorjev lastni izbor iz zgodnje proze, iz zbirk O bledem hudodelcu in Romanje gospoda Houžvičke.
Po Čandrovem mnenju bo knjiga bralcem omogočila vpogled v razvoj Jančarjevega pisanja. Zelo jasno so razvidne teme, ki so stalnica v njegovem pisanju, predvsem pa to, kar Jančar po Kocbeku imenuje »slepi nemir zgodovine« in beganje posameznika v njem. Drago Jančar je izjemen pisatelj ravno v tem, kako zna preplesti posameznokovo usodo s širšim kontekstom, z zgodovino, je dejal Beletrinin urednik. Ima tudi izjemen občutek za ekonomijo pripovedi ter za napetost in suspenz.
Opozoril je še, da je Jančarja težko popredalčkati v katerokoli literarno smer, saj je zelo unikaten avtor. Njegova kratka proza v osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja je po njegovem mnenju vplivala na razmah kratke proze na Slovenskem, ostale pisatelje prepričala, da je to zelo zanimiv in suvren trend. Kljub temu da literatura ni tekmovanje, je za Čandra Jančar zagotovo najboljši živeči slovenski pisatelj.
Znoj, kri, strast, izdaja
Drago Jančar je povedal, da je hvaležen Beletrini za ta projekt, saj se založbe dandanes večinoma otepajo novel in kratkih zgodb, vse bi izdajale samo romane, in to dolge od 115 do 150 strani. V času, ko je začenjal svojo pisateljsko pot, se je v Sloveniji pisal noveau roman, pisatelji so v svojih delih razreševali vprašanja sloga in jezika. Glavni predstavnik tega trenda je bil Rudi Šeligo, je povedal Jančar. Njegova prva knjiga je imela sledove tega, vendar je kmalu ugotovil, da to ni njegov slog, da ga zanima človeško življenje, kar je postavil v fokus že v prvem romanu Petintrideset stopinj.
V njegovih kratkih zgodbah in novelah najdemo vse tisto, kar najdemo tudi v romanih, vendar je povedano z drugačno ekonomijo in na drugačen način, opozarja pisatelj. Vanje poskuša skoncentirati neko življenjsko usodo ali njen fragment ali nek ključen dogodek. Zanima ga tisto, kar prinša življenje – »znoj, kri, strast, izdaja, ljubezen ...« Njegove kratke zgodbe niso neko »sprotno delo«, ki je nastajalo ob dramah in romanih, ampak enakovredno ostalim delom. Naslov izbora, ki je izšel pri Beletrini, je povezan z življenji mnogih ljudi, ki jih je poznal.
Spremni esej h knjigi je prispeval Aleksander Zorn, ki je Jančarjev literarni sopotnik že od začetka pisateljske kariere. Po njegovem mnenju ta knjiga ni ponatis, temveč nova knjiga, saj zgodbe, ki so postavljene ena od drugi, spregovorijo o popolnoma novem svetu. Jančarjeve novele so po Zornovem mnenju bolj eksplicitne kot njegovi romani, pa tudi sicer je novela bolj zahtevna in zelo čista forma, medtem ko se v roman po Zornovem mnenju da stlačiti vse.
Jančar novele piše že od vsega začetka, od sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko je pri nas prevladovala eksperimentalna proza. V tem času bi se lahko njegove novele postarale, a se to ni zgodilo. Jančarjeva kratka proza je še vedno živa, aktualna, privlačna za branje, je poudaril pisec spremne besede.
Urednica Beletrine Špela Pavlič pa je za konec opozorila, da je včeraj izšla še ena knjiga Draga Jančarja – prevod romana In ljubezen tudi v francoščini.
