Pisateljska spovednica: Ivan Sivec

Naslednje leto bo dosegel prvi vmesni cilj: sedemdeset let, sto petdeset knjig, tri tisoč besedil za glasbo. Po izobrazbi je slavist, delal je kot novinar, zdaj je predvsem pisatelj.

Objavljeno
18. april 2018 18.00
Posodobljeno
19. april 2018 15.55
Ivan Sivec.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Prve knjige so mi prebrali drugi. Že ded je imel bogato knjižnico in je posojal knjige mnogim bralcem. Moja prva daljša knjiga je bila Finžgarjeva Pod svobodnim soncem, v četrtem razredu. Učitelj je menil, da ni ­primerna zame, ker je pohujšljiva, brat pa, da je ne bom razumel. Bral sem jo vso noč, z baterijo pod odejo. Zjutraj sem se bratu oddolžil tako, da sem mu povedal – ­vsebino!

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Vedno čiste petke. Zlasti lepe spomine imam na profesorico Ano Razpotnik, ki me je že v osnovni šoli spodbujala k pisanju, češ da sem nadarjen za to.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.

To ni odvisno od trenutka, to je v človeku. Ne glede na to, koliko se to splača, sem bil ves čas prepričan, da moram iti po tej poti. Prvo povest sem napisal kot srednješolec, že več kot štirideset let sem član Društva slovenskih pisateljev. Sprejela me je komisija na podlagi treh prebranih knjig. Navdušil jih je predvsem mladinski roman Pozabljeni zaklad, po katerem so pozneje posneli film.

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Seveda, stalne. Knjigo dolgo pripravljam, navadno trikrat ali celo petkrat dlje, kot jo pozneje pišem. Naredim si osnutek, ogrodje, izberem osebe, pripravim poglavja. Knjigo postavljam kot hišo. Vse mora imeti načrt, smisel, namen. Na srečo imam krovni ­pogled na snov in verjetno tudi na svet, zato s tem nimam težav. Je pa s pisanjem zgodovinske knjige, za katero preštudiram tudi po sto virov, obiščem veliko muzejev, se srečam z mnogo znanstveniki, veliko več dela kot s pravljico. Verjetno se zato mnogi takih knjig sploh ne lotijo. Ko pa imam celotno gradivo zbrano, predelano in razporejeno, se začne pisanje oziroma rojevanje ...

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Nobenih. Vsako življenje ima oboje. Knjiga pa je zaokroženo novo življenje.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Marsikatere. Če med branjem opazim, da pisatelj ni imel navdiha oziroma da v mojem svetu ne zazveni, jo preprosto odložim. Škoda časa.

Kako svojim likom izberete imena?

Pri zgodovinskih romanih so imena stvarna, izberem lahko samo imena dodatnih, domišljijskih oseb. Pa tudi pri vseh drugih knjigah pri meni ne gre brez resničnega ozadja. Imena spremenim le toliko, da se kdo ne spozna že prvi hip.

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Marsikatera dobra. Ko berem, se hitro poistovetim z junakom. Že med branjem razmišljam, kako bi jo sam izpeljal do konca. Kadar je slogovno sveža, vsebinsko pa presenetljiva, si vedno rečem: Bravo, dragi moj avtor, odličen si!

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?

Nikoli. Vseh sto šestinštirideset knjig – kolikor sem jih napisal – je bilo objavljenih. Bralci mi veliko pišejo, da sem eden redkih, ki piše razumljivo in zanimivo, pri mnogih je menda preveč hlastanja po zahodnih vzorcih. Zaslužna profesorica dr. Helga Krisper Glušič je moje pisanje označila za vitalni realizem s primesmi dokumentaristike. Zdi se mi, da je tak slog bralcem blizu, saj sem že dolgo med prvimi tremi najbolj branimi slovenskimi pisatelji.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Posebno tiste, ki sem jim dal literarno podobo. V trilogiji o Karantaniji kralja Sama, cesarja Arnulfa in kneginjo Emo, v štiriknjižju o Rimljanih seveda Kelte, Emonce, cesarja Teodozija in Atilo, v peteroknjižju o celjskih grofih in knezih pa žovneške svobodne gospode, tri velike celjske zvezde s Hermanom II. na čelu, Barbaro Celjsko, Veroniko Deseniško in Ulrika II. Celjskega.

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Ko sem se vrnil z osvojene švicarske gore Jungfrau (4158 metrov), mi je ena od stalnih oboževalk, ko sem ji napisal, katero goro sem osvojil, odgovorila: 'Prejšnji teden ste osvojili švicarsko Devico, ampak z zadnjo knjigo ste osvojili tudi mene, 87-letno devico …'
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? ­Velikokrat plačate zamudnino?

V zelo pozitivnem. Knjižnice oziroma knjižničarke so zlat most med pisatelji in bralci. Zamudnine nikoli nisem plačal. Imam rad red. Držim se svojega slogana: Nikoli ne zamudim, nikoli ne zatajim, vedno besedo držim.

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Trenutno sem napisal vse, kar sem si ­zastavil za cilj. Imam pa še mnogo idej. Morda preveč. Drugo leto bo dosežen moj prvi vmesni cilj: sedemdeset let, sto ­petdeset knjig in tri tisoč besedil za glasbo. Opažam pa, da so nekatere izdaje medijsko veliko bolj podprte. Celo po politični barvi. In da mnogo bolj spoštujemo tuje kot ­domače avtorje. Bralci mi na primer pišejo, da bi morali namesto Romea in Julije ­uvrstiti v šolski program moj roman o Veroniki Deseniški, pa bo menda to ­ministrstvu za šolstvo uspelo šele čez trideset let. Ali pa peteroknjižje o celjskih grofih, da bi bolje spoznali zgodovino na naših tleh. Ali pa moje zadnje zgodovinsko delo Ne pozabi najine ljubezni. Ali pa Resnica o Prešernu. Res bi morali bolj spoznati našo preteklost.