Pisateljska spovednica: Jurij Hudolin
Kar zadeva ustvarjalne rituale, je klasični uslužbenec. Brez kave in marende ne gre.
Odpri galerijo
Jurij Hudolin (1973) je prvo pesniško zbirko Če je laž kralj izdal leta 1991, od takrat pa je sledilo 32 knjig poezije, proze, dramatike in prevodov iz različnih jezikov. Njegov zadnji roman Trst via Ljubljana je izšel lani.
V hrvaški osnovni šoli petice, v slovenski pa štirice. V Pulju zmaga, v Sloveniji malo dvoma. Ne vem, zakaj je bilo tako, saj sem slovenski pisatelj in sem prepričan, da je materni jezik iz genov stkan; umetelnost književnosti pa se bo tako ali tako vse veke boksala s puritanci.
Že zelo kmalu mi je bilo jasno, da bom poklicni pisatelj, tam okrog petnajstega, šestnajstega leta. Vedno bolj mi je prezentno tudi to, da je intuicija pritiskala na pravo pot.
V tem smislu sem klasičen uslužbenec, in tako vsa zadnja leta, odkar sem se še močneje posvetil delu: vstanem ob šestih in pišem do desetih. Potem je marenda in nazaj; če ne pišem in prevajam, lahko to počnem tudi dvanajst ur, ampak ne brez marende in kave.
Koncipiranja romana sem se naučil od kuma, kakorkoli si bo to kdo razložil; to je šah in znotraj njega strategija. Čeprav sem ljubitelj Williama Faulknerja, ki je najbolj briljanten stilist svetovne književnosti, stavim na golo kosilo vsebine. Empirist in pripovedovalec osebne storije sem v tem, zato romani po mojem mnenju nimajo težav z začetki in konci. Grem nekega dne na pot in hodim, dokler ne pridem domov; vmes je opis dogodka, ki ima občasno rad tudi digresijo.
Tukaj sem kar strog; ker sem strasten bralec, ni časa, da bi končeval dela, ki šepajo. Malo sem tudi urednika in potem tako ali tako gledam pogosto skozi smeti. Vendar ne norim, saj je moj moto, ki ga predajam tudi sinu, že dobro znan: bodi dober, reven ne boš nikoli.
Mislim, da je vzgib v asociacijah na dogodke v preteklosti, ki potem koketira s prihodnostjo: nekaj je domišljije in nekaj igre z vsakdanjo banalijo.
Krik in bes Williama Faulknerja. Zaradi nje sem se naučil angleškega jezika.
Na začetku kar velikokrat, po mojem mnenju največ zaradi osebnega prezira.
Brez dvoma Čičikova.
Zelo me veseli, da se moje knjige iz leta v leto več berejo. Zanimivo pa se mi zdi, da mi včasih kdo reče, da sem nor, česar si jaz o sebi seveda ne mislim.
Pazim, da ne pride do plačevanja raznih kazni. Včlanjen sem pa v štiri – dve v Sloveniji in dve na Hrvaškem.
Lepo otroško domišljijsko povestico.