Pisateljska spovednica: Maja Gal Štromar

Morda ima težave z začetki romanov, konce pa ji narekujejo kar junaki sami.
Fotografija: Maja Gal Štromar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Maja Gal Štromar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Maja Gal Štromar je gledališka igralka, pisateljica, pesnica, prevajalka, dramatičarka, pedagoginja in še kaj. Njena trinajsta avtorska knjiga, roman Ženska drugje, je bila nedavno nominirana za ­Delovo nagrado kresnik.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Prve naj ne bi pozabili. Pa sem jo. Spomnim se le stare knjigarne v Kopru, rjavega škripajočega linoleja na tleh in drobne slikanice Rdeče kapice z mehkimi platnicami, ki mi jo je kupila mama. A tedaj še nisem znala brati. Veliko pozneje sta sledili šolska knjižnica osnovne šole in zato tudi nujen nakup očal z dioptrijo.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
V osnovni šoli petice. V srednji šoli pri profesorju Kovaču pa vedno znova hudomušne pripombe, češ, Štromarjeva leti nad oblaki. Sledila je gibka koreografija njegove roke, ki dolgo mahlja po zraku. Nikoli je nisem ­poskusila prevesti v številko.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisateljica.
Posebnega razsvetljenja ni bilo. Le neko tiho védenje v obliki podnapisa ali podtona, da sem med pisanjem, katerekoli že notranje ali zunanje geografije naseljujem, doma.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Nič posebnega. Poleti, ko se bolj posvečam pisanju, zgodnja hoja po Rožniku, če sem v Ljubljani, in tedaj najbrž delujem precej zasanjano ali zmedeno za okolico, mnogi se me namreč izognejo v velikem loku. Enkrat je nekdo za mano zavpil: 'Glej jo, narkomanko!' Sicer pa jutranja kava in med odmori odrešujoče banalije, kot so zalivanje rož ali čiščenje stanovanja, da se nekoliko ozemljim. Rada pa pišem v strnjenem času. In po novem izklapljam telefon.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Če že, je težava povezana z začetkom. Potrebujem kar nekaj časa, da se odločim za prvi korak. A ko začnem, steče. Le toka ne smem prepogosto prekinjati. Konce pa mi narekujejo kar junaki. Če mi jih ne, to pomeni, da sem nekje zgrešila, saj mi jih ni uspelo zares oživeti.
Katere knjige niste mogli prebrati do konca?
Kar nekaj jih je bilo. Pa najbrž ne zato, ker bi bili pisatelji slabi, temveč zato, ker verjamem, da niso vse knjige za vsakogar ali za vsako življenjsko obdobje. Žal ali k sreči še vedno prej podvomim nad bralcem kot nad ­pisateljem.
Kako izberete imena svojim likom?
Prepustim se intuiciji. Potem pa ime še iz previdnosti preverim na spletu. Se je že zgodilo, da sem izbrala resnične osebe, med drugim nekoč tudi uglednega direktorja švicarske banke. Ob takih spoznanjih me je že kdaj zmrazilo.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
Da bi me spravila v jok, se ne spomnim. Veliko je bilo ganjenosti. Sem pa bila ob branju Hemonovega Projekta Lazarus tako nagovorjena, da sem zgodbo vnaprej intenzivno sanjala. Preplet je bil osupljiv.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?
Dvakrat z utemeljitvijo, da je zgodba preveč zamotana. Utemeljitvi sem vzela tako resno, da je zdaj roman med deseterico nominirancev za kresnika.
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Saj sem jih. Menda vse. Vedno je zelo živo med branjem, tudi tedaj, ko na koncu ­umrejo.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Nista ravno zanimiva, prej bi rekla, da žalostna: 'Zelo mi je bil všeč vaš roman, razumel ga sicer nisem.' Ali pa: 'Kako se počutite kot ženska, ki piše?'
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?
Velika in strastna ljubezen na obroke brez zamudnin. Pogosto pa sem jim nezvesta, saj zelo rada zapravljam v knjigarnah.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Vsako, ki sem se je lotila, mi je uspelo tudi končati in izdati. Akt pisanja je zame svoboda, domišljija vrelec brez dna, izpisovanje notranjih pokrajin pa že samo po sebi uspeh, četudi bi spisala biblijo o porazu. 

Komentarji: