Marko Sosič je režiser in pisatelj, rojen v Trstu. Režiral je v v različnih slovenskih in italijanskih gledališčih ter za televizijo. Zaposlen je bil kot umetniški vodja SSG v Trstu in SNG v Novi Gorici, dve leti je bil selektor festivala Borštnikovo srečanje. Napisal je štiri romane in vsi so pristali med finalisti za kresnika. Njegovi najbolj znani literarni deli sta kratki roman Balerina, Balerina in roman Tito, amor mijo.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Po nekaterih klasičnih pravljicah, med katerimi so bile mnoge, ki so me bolj strašile ali prijetno vznemirjale kot zabavale, je bila moja prva knjiga Dečki Pavlove ulice Ferenca Molnárja.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Komaj pozitivne, ker se nikoli nisem držal naslova, po katerem naj bi pisali spis. Vedno me je gnalo drugam, nekam, kjer so se tisti čas odpirali novi svetovi, ki niso imeli zveze s tedanjim.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste postali pisatelj.
Mislim, da se je to zgodilo s prvim romanom, ki je nastal iz nuje, da bi se približal in razumel svoj notranji obraz, čeprav sem ga napisal na videz nezavedno. In morda ravno zavest o tem je v meni odprla vprašanja, ki so vezana na pisanje, s katerim poskušam reflektirati skrivnosti človekovega bivanja v času, ki ga živim.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Pisanje je zame predvsem trdo delo, pri katerem moraš biti zdrav in miren. Običajno se umaknem za nekaj časa, da sem lahko sam, čeprav mora biti v bližini kakšna preprosta gostilna, kjer se ob koncu dneva lahko s kom pogovorim. Po navadi so to preprosti delavci, ki jih imam v takšnih priložnostih najraje. Ne verjamem v popolno izolacijo, verjetno bi se mi v njej zmešalo ... Sicer pa pisanja ne mistificiram. Delam pet ur na dan, več ne zmorem in še to je včasih strašno naporno, ker so vrata, ki jih moramo s pisanjem odpreti, kot pravi Murakami, strašno težka. Presneto prav ima.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali s konci?
Vse je odvisno, kako je nastavljena pripoved, toda mislim, da imam vendarle več težav z začetki, ki jih do konca popravljam. Do pravega konca me pa običajno pospremi protagonist romana ... Morda bi vam na to vprašanje precizneje odgovoril, ko bi imel več romanov za seboj ... Za zdaj ne pišem ničesar z lahkoto in mislim, da bo tako tudi v prihodnje, in sem se s tem že pomiril.
Katere knjige niste mogli prebrati do konca?
Kar nekaj jih je, a kljub temu ne ravno veliko. To so bile v glavnem nekatere knjige iz obveznega šolskega čtiva, predvsem italijanske. Bile pa so tudi knjige, v katerih sem se izgubil in nisem našel poti, da bi se prebil do konca, kar ne pomeni, da je knjiga slaba, če sem jaz v njej izgubil orientacijo.
Kako izbirate imena svojim likom?
Tako, da jim pristajajo, tako da je v njih morebiti tudi neka simbolika.
Katera knjiga vas je spravila v jok?
Ganjen sem bil ob mnogih knjigah, v jok pa me je spravila še vedno prva. Lik Nemečka iz Dečkov Pavlove ulice je nepozaben.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?
Na srečo mi tekstov niso nikoli zavrnili, a seveda ne izključujem te možnosti. Sicer pa upam, da vem, kdaj je roman sklenjen in kdaj je treba pri njem še delati. Zadnjega si na začetku morda nočem priznati zaradi utrujenosti, a sem srečen, ko se mi povrne moč, da delo končam. Pri tem pomaga tiha prisotnost dobrih in občutljivih založnikov. Moji so bili na srečo vedno takšni.
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Ha, morda junake Virginie Woolf, Dostojevskega, Tolstoja, morda katero izmed treh sester Antona P. Čehova ... Olgo, Mašo, Irino ... Ne vem.
Kakšen je najzanimivejši odziv bralcev na vaše knjige?
Ne spomnim se, res, no, morda ta, da me na podeželju še vedno sprašujejo, ali sem jaz tisti Ivan, Peter ali Pavel v romanu, kakor bi v njih vselej želeli najti mene osebno oziroma kakor bi po tihem upali, da nisem jaz tisti in da mi je bila vendarle prihranjena kalvarija, ki jo doživlja junak romana ...
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?
Redno. Knjigi preprosto pozabim podaljšati rok izposoje. Zgodi pa se tudi, da knjigo zadržujem v svoji bližini, ker bi rad, da je moja, ker se je ne da več kupiti, preprosto jo imam kar pri sebi. To se mi je zgodilo z mnogimi knjigami, ki so me ganile. Samo da so ostale čim dlje v moji bližini. Sicer pa utegnejo biti še drugi vzroki, kakor ta, da si v nekem čustvenem stanju in te bližina neke knjige preprosto pomirja ali vznemirja. Očitno je tu nekakšen fetišizem ali kaj podobnega, kajne? Ampak zagotovo nisem sam, ki knjige voha in boža.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Za zdaj se so vse moje želje uresničile in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Sicer pa, če se pohecam, zagotovo bi rad napisal takšno knjigo, ki bi me tudi presenetila.
Brati več. Razumeti več. Vedeti več.
NAROČITE
Komentarji:
