Plečnik Noaha Charneyja: Dober namen, slab izdelek

Pred kratkim je prišla iz tiskarne nova knjiga o Plečniku, ki jo je napisal pri nas živeči Američan, profesor umetnostne zgodovine in, kot beremo na njenih platnicah, avtor svetovnih uspešnic dr. Noah Charney. Njegovo delo sem zato z dolžnim spoštovanjem vzel v roke. Na tiskovni konferenci sem slišal samo pohvalne besede o knjigi, ki naj bi bila v določenem pogledu celo temeljita novost na področju raziskovanja Plečnikovega dela in pomena.

Strokovna terminologija

Hitro pa sem spoznal, da avtor ne obvlada v zadostni meri slovenščine, verjetno pa tudi ne nemščine in češčine, da bi sam lahko izbiral med viri in je zato navezan na tujo pomoč in sugestije. S tem je prisiljen ponavljati, kar mu mentor polaga v usta. Torej gre za zlepljenko lastnih in tujih pogledov. V neskončnost se tudi ponavljajo iste ugotovitve, kar bralca hudo utruja. Citiranje je sploh velik problem. Ker so slovenski teksti v slovenski izdaji načelno prevedeni iz angleščine, jih seveda ni mogoče šteti za verodostojne. Isto velja za dvakrat prevedene citate iz češčine. To sicer ni stvar avtorja, ampak zadeva nemarnost urednika. Pisma so večinoma citirana z navedbo originalnih nahajališč, čeprav so posneta po sekundarnih objavah. Tudi pri tem so netočnosti. Celo tista, ki jih hranim sam, so navedena kot del javne zbirke mestnega muzeja itd. Z znanstvenim aparatom je imel avtor kar nekaj težav, saj je na primer Steletov tekst pripisal Lojzetu Gostiši, veliko temeljnih del pa tudi manjka ali pa niso bila dovolj upoštevana, kot, na primer, velja za prispevek Tomáša Valene. Prav gotovo pa lahko trdim, da v knjigi navedene obsežne literature avtor nikoli ni v celoti prebral, sicer bi se iz nje lahko marsikaj naučil. Žalostno je, da dr. Charney ne obvlada niti strokovne terminologije. Piramidasti oltarni strehi s prostorom za najsvetejše pravimo tabernakelj. Na vzajemni zavarovalnici so moški atlanti in ne ženske kariatide.

Razpoloženjska nota

Za razumevanje Plečnika je odločilna tako imenovana teorija o oblačenju nemškega arhitekta in teoretika Gottfrieda Semperja. Ker jo nekoliko bolje poznam, vem, da avtorju ni popolnoma jasno, za kaj gre, čeprav jo vestno uporablja. To se mi zdi nujno poudariti, ker je bilo ob predstavitvi mogoče slišati, da gre za revolucionarno novost, enkrat za vedno celovito razloženo slovenskemu narodu in tujini. Glavna pogruntavščina naj bi bila razpoloženjska nota Plečnikove arhitekture. To besedo je prvi uporabil Ivan Cankar, ko je pisal o naših impresionistih. V knjigi je dosledno uporabljena v nemški obliki Die Stimmung, pisana s podvojeno črko m, vendar z malo začetnico in brez določnega člena. Oznaka je silno ohlapna in jo tudi dr. Charney ne zna logično obrazložiti. Z njo na veliko opleta v tekstu in jo izenačuje s slovensko varianto Plečnikove narodne arhitekture. Zatakne se pri Žalah, o katerih pravi, da v njih ni slovenske »stimmung«, kljub temu pa se »kompleksa drži neotipljivi Plečnikov duh«. Smisla te formulacije klub daljšem premišljevanju nisem dojel. V slovenskem tekstu so poleg stimmung neprevedene tudi besede Wagnerschule, Wiener Werkstätte, Gesamtkunstwerk, Post(Savings)bank, Staatsreisestipendium, za kar vse imamo primerne domače izraze. Prevod je torej mizeren.

Prepričan sem, da si nihče ne bo mogel pomagati s »slovensko štimungo«, saj je Plečnikova arhitektura edinstvena predvsem zaradi drugih lastnosti, ki zadevajo ritem, proporcije, sintakso in kolorit. Svetovno zanimiv pa je Plečnik predvsem zato, ker se je loteval vseh klasičnih tem, ki so z nastopom funkcionalizma počasi izginjale in jih je na izviren sodoben način znal vrniti v našo zavest. Drugače rečeno, sprehodimo se samo po praškem gradu in opazujmo njegovo veličastno monumentalnost ob popolnoma človeškem merilu. Tega ni zmogel nihče drug. Koliko življenja je samo v Plečnikovih stebrih, njegovih presenetljivih zasukih, nenavadnih razmerjih in podobnem! Plečnik je in bo ostal visoka šola arhitekturne umetnosti. Tudi o Etruščanih, ki jih Charney marljivo vpleta v svoje razlage o nacionalnem pri Plečniku, je bilo do zdaj že veliko povedanega, le prebrati je treba. Gre za popolnoma likovno zadevo in ne za vpliv kakega Žunkoviča.

Glavnina knjige je povzeta po tem, kar sva o Plečniku napisala z dr. Petrom Krečičem. Avtor citira zdaj enega zdaj drugega, mene nekajkrat celo napačno. Tu in tam se mi je zdelo, kot da bi bral lastno knjigo, ki je izšla pri več tujih založbah, doma pa se mi je do zdaj še ni posrečilo izdati. Sprašujem se, kakšen smisel ima vse to. Tekst je poln faktografskih spodrsljajev. Plečnik nikoli ni zgradil lekarne v Vöclabrucku kot tudi Wagner ne svoje univerzitetne knjižnice na Dunaju. Plečnik Dunaja ni zapustil, ker ga ne bi maral, ampak zato, ker mu je Kotěra ponudil službo, ki ga je rešila nenehnih eksistenčnih skrbi. Pred odhodom v Prago ni razmišljal, da bi odšel v Berlin ali se potegoval za Wagnerjevo nasledstvo na Dunajski akademiji, ker je takrat že nekaj časa živel na Češkem. Šola za dekorativno arhitekturo ni sinonim za praško umetnoobrtno šolo, ampak je bila le eden njenih oddelkov. Vloga prestolonaslednika Franza Ferdinanda pri zavrnitvi Plečnikove profesure je bila do zdaj že temeljito raziskana in zato o njej ni več treba ugibati. Nepoznavanje monografskih del o Zacherlovi hiši, cerkvi sv. Duha na Dunaju, cerkvi Najsvetejšega Srca Jezusovega v Pragi, Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, Univerzitetni knjižnici, cerkvi na Barju, Vzajemni zavarovalnici in podobnem je težko tolerirati, če se avtor brez potrebnega znanja loti pisanja o teh stavbah. Zanimivo je, kako malo izvemo o čisto arhitekturni problematiki Plečnika, kot da to avtorja sploh ne zanima. Plečnik, Stele in moj ded niso bili nikakršna »klika«, ki naj bi sklenila neki prijateljski dogovor, saj ni šlo za mafijsko združbo. Oznaka je skrajno žaljiva.

Po mentorjevem receptu

Vseh nesmislov in neumnosti je v knjigi preveč, da bi jo bilo vredno resno vzeti v roke. Glede Plečnikovih staršev, njegovega dela v Lanyh in podobnem bi bilo prav, če bi se avtor o tem prej prepričal, preden je začel pisati. Vrh neumnosti je vsekakor izjava, da naj bi Plečnik s svojo dunajsko cerkvijo osramotil Slovenijo, prav nasprotno, z Wagnerjem na čelu so jo hvalili vsi napredni dunajski arhitekti. Wagner je bil celo pripravljen organizirati podporo Plečniku v Združenju avstrijskih inženirjev in arhitektov. V Wagnerjevi šoli v času Plečnikovega študija niso bili samo trije Slovani, ampak vrsta Čehov in Moravanov ter en Hrvat in Bolgar. Wagner se je odločil predlagati Plečnika za svojega naslednika šele, ko je Olbrich odšel v Darmstadt, Hoffmann pa je že imel profesuro na šoli v Avstrijskem muzeju za obrt in industrijo. Nikoli ga torej ni vzgajal za svojega naslednika. Med Plečnikovimi podporniki sta poleg Steleta navedena tudi Vojeslav Mole in Izidor Cankar. Mole s tem gotovo ni imel nobenega opravka, ker je večji del življenja preživel na Poljskem, Cankar pa, razen kratkega, dovolj nepomembnega poročila o dunajski razstavi cerkvene umetnosti, o njem ni pisal. Plečnik študentom ni dajal za nalogo le sakralnih in pogrebnih objektov, o čemer se je mogoče prepričati v šolski publikaciji. V literaturi in pri tem tudi Charney ni izjema, se nenehno ponavlja napačno poimenovanje: Hradčani so del Prage, kjer je tudi grad. Plečnik je prenavljal grad in ne Hradčanov. Na popolno nerazumevanje Fabianija kaže njegova povezava z delom Camilla Sitteja. V Gorici mu univerzitetne profesure niso ponudili, ker tam nikoli ni bilo sedeža univerze. Človeku kar zmanjka besed, ko na primer prebere, da naj bi bil Plečnik pod vplivom »lokalne češke lesarske govorice«. Od kod ta neumnost, ne vem. V Pragi je slovenski arhitekt dosegel svoj ustvarjalni vrh in to poglavje bi zahtevalo veliko bolj poglobljeno obravnavo. Barjanska cerkev nima prav nič opraviti z japonskim šintoističnim templjem, kar avtor kot papagaj ponavlja za svojim mentorjem, ne da bi zadevo kakorkoli pojasnil. O avtorstvu posojilnice v Celju: nihče izmed Plečnikovih študentov ni imel vpogleda v njegov predstavni svet in se zato ni mogel domisliti izvirnih variacij nanj.

Citati mnogih

Pri univerzitetni knjižnici ni bil razpisan natečaj, ampak so delo že od začetka zaupali Plečniku in pri tem vztrajali tudi po tem, ko so iz Züricha dobili negativno oceno njegovega projekta. Kako je to stavbo mogoče povezati s slovenskim impresionizmom, mi tudi po večkratnem branju ni bilo jasno in sem še manj razumel, kaj je slovenski »stimmung«. Tudi pri opisu Plečnikovega parlamenta vlada določena zmeda. Stavbo s koničasto kupolo arhitekt nikoli ni nameraval postaviti na Ljubljanski grad. Gledališče v ljubljanskih Križankah ni Plečnikovo delo, pač pa njegovega asistenta Toneta Bitenca. Na strani 196 je objavljen načrt Ljubljane iz leta 1943 s pojasnilom, da naj bi šlo za Plečnikovo delo. V resnici ga je brez njegove vednosti narisala njegova sodelavka Gizela Šuklje, ko ji je moj stari oče priskrbel službo na magistratu, pri čemer je v obstoječi mestni tloris vrisala vse učiteljeve uresničene in neuresničene posege. Zaradi hitre rasti mesta je marsikaj od tega medtem postalo že neizvedljivo. To mi je sama pripovedovala.

Dr. Charney je svojo v knjižni obliki izdano disertacijo zaključil z bogatim citiranjem svojega mentorja, kar je razumljivo, saj je kot študent od njega pričakoval tudi dobrohotno obravnavo. Po mentorjevem receptu se vrstijo citati mnogih, od katerih se večina s Plečnikom nikoli ni podrobneje ukvarjala. To naj bi podprlo pravilnost avtorjevih sklepov. Za Steletovo pionirsko delo v zvezi s Plečnikom pa v knjigi ni prostora. Podobno je s Pozzettovo knjigo, ki je v Milanu izšla davnega leta 1968. Nasprotno pa je čezmerno poudarjena vloga mentorjevega sorodnika profesorja Naceta Šumija, ki je s Plečnikom prišel v stik kot mlad konservator pri obnovi Križank. Sam sem imel z njim drugačno izkušnjo. Dobro se spominjam, kako mi je zatrjeval, da bo arhitektova slava zelo hitro za vedno minila, saj ne gre za velik dosežek, ampak za popolno zazrtost v preteklost. Za poniglavost posebne vrste štejem zahvalo za pomoč pri pisanju knjige. Zagotavljam, da dr. Charneyja do zdaj nisem ne videl, ne srečal, ne govoril z njim in torej ne prevzemam nikakršne odgovornosti za njegov izdelek.

Po Hrauskyjevi knjigi o simbolih v Plečnikovi umetnosti, ki to ni, njeno sklepno poglavje pa kaže na popolno nerazumevanje arhitektovih nazorov, gre že za drugi neuspešen poskus, da bi dobili solidno monografijo o našem največjem umetniku. Ker je izbira prepuščena laikom, so ob odsotnosti vsakršne strokovne recenzije rezultati temu primerni. Knjiga dr. Charneyja postavlja v slabo luč tudi našo univerzo, ki podeljuje doktorate vsevprek. Preostaja mi zato le nehvaležna naloga opozarjanja na pomanjkljivosti, zato postajam vse bolj nepriljubljen in si nabiram nasprotnike. Žalostno je, da moram v pomanjkanju resnejšega dela svoje znanje uporabljati le na sanitaren način, čeprav se zavedam, da brez stvarne kritike ni napredka.