Mladi danes niso generacija, ki ne bere. So generacija, ki bere drugače

Metka Kostanjevec je že skoraj­ četrt stoletja profesorica slovenščine in vodja šolske knjižnice­ Prve gimnazije Maribor (PGM). Za svojo predanost spodbujanju branja je prejela številna priznanja, tudi sončnico na rami revije Sodobnost in priznanje Slovenske sekcije IBBY za izjemne dosežke na področju promocije mladinske književnosti in branja. Največje priznanje so generacije dijakov, ki jim je z vztrajnostjo ohranila ali spodbudila ljubezen do branja in tako opazno izboljšala kakovost življenja.

Nacionalni dan branja v čast Manci Košir

V Sloveniji trenutno deluje 58 splošnih knjižnic, ki opravljajo svojo dejavnost na 283 lokacijah in s 13 bibliobusi. Skupaj s premičnimi zbirkami delujejo na 1199 mestih po državi. Imamo tudi več kot 700 šolskih knjižnic, Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne in seveda Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Za večino Slovencev so danes knjižnice nekaj samoumevnega, a vendarle se je treba vsake toliko spomniti, da nam marsikdo v tujini zavida tako enostaven in praktičen dostop do knjige.

Seveda knjižnice potrebujejo bralce in včasih je pot do njih lahko težka in zahteva veliko odrekanja. Metka Kostanjevec se je spomnila, da jo je ob prihodu na Prvo gimnazijo Maribor presenetilo, kako redko so dijaki prihajali v knjižnico, profesorji pa še redkeje.

»Knjižnica je bila trikrat manjša kot danes, polna tudi nezanimivih knjig in brez prostora za branje ali druženje. Ko sem postala vodja, sem se odločila to spremeniti. Začelo se je moje romanje do bralcev, ki traja še danes. Kot pravi pregovor: če Mohamed ne pride h gori, pride gora k Mohamedu. Najprej sem nagovorila sodelavce, saj verjamem, da mladi potrebujejo zgled odraslih. Januarja leta 2006 sem naredila prvi večji korak – ustanovila sem Bralni klub profesorjev PGM. S ponosom povem, da letos zaznamujemo dvajsetletnico naših srečevanj ob knjigah, jeseni pa bomo to obletnico proslavili tudi v Bralnem klubu dijakov PGM. V vseh teh letih se trudim izkoristiti čim več priložnosti, da dijake in profesorje pritegnem k branju. Redno sodelujemo v nacionalnih in mednarodnih bralnospodbujevalnih projektih, kot so Rastem s knjigo, #športajmoinberimo, Nacionalni mesec skupnega branja, Festival Brati gore, Mednarodni mesec šolskih knjižnic, Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice, ReadForReal, NovelEU. Ob dnevih literature pripravimo glasna branja, projektne dneve in celo tedne. Vabimo avtorje, sodelujemo z Mariborsko knjižnico, pletemo medgeneracijske bralske vezi z okoliškimi vrtci in domovi za ostarele. Posebej smo ponosni na Bralno značko PGM, ki povezuje zaposlene, dijake in njihove družine. Letos smo se pridružili pobudi za deset minut branja na dan in z navdušenjem bomo praznovali prvi nacionalni dan branja.«

Mladi najraje posegajo po vsebinah, ki so jim blizu jezikovno in vsebinsko. Foto osebni arhiv

Poudarila je, da omenjeni projekti sami po sebi niso čudežna formula za uspeh. Nekateri se ne obnesejo ali jih je treba za nekaj časa prekiniti in nato poskusiti z novim pristopom. Branje je naporno opravilo, ki zahteva angažiranost, zato se mu številni raje izognejo. Posebno težko je za branje navdušiti mlade. Vsekakor tega ne moremo doseči s prisilo. »V vseh teh letih sem ob njih spoznala, da ne drži, da ne berejo, in da si zelo želijo govoriti o tem, kar so prebrali, posebej v medgeneracijskem dialogu. Veliko lažje jih je pritegniti k branju z literaturo, ki jim je blizu – tako v jeziku kot po vsebini. Treba je poskrbeti za stalno vsebinsko živost knjižnice. Knjižnični fond mora odražati različne bralne preference, zadovoljiti želje in potrebe vseh uporabnikov. Prav slednje je ena od največjih težav slovenskih šolskih knjižnic. Ker ni zakonsko zagotovljenega denarja za nakup kakovostne sodobne literature, so fondi mnogih šolskih knjižnic zastareli, slabo ali sploh niso založeni z aktualnim knjižnim gradivom in kot taki neustrezni za spodbujanje branja današnjih generacij. Mladi, ki bodo v prihodnosti vodili naš svet, si zaslužijo boljše.«

Zanimivo je, da kljub pospešeni digitalizaciji med dijaki Prve gimnazije Maribor ostaja prva izbira tiskana knjiga. Ko dijak prebere roman v tiskani obliki, ne spozna le zgodbe. Metka Kostanjevec je opozorila, da se dijaki z branjem tiskanih knjig naučijo vztrajnosti, slediti kompleksnosti, živeti z vprašanji brez enostavnih odgovorov. »

To so sposobnosti, ki jih nobena tehnologija ne more nadomestiti in človeka ohranjajo kot misleče, svobodno bitje. Tiskana knjiga ostaja ključna za poglobljeno branje, dijaku še vedno vrača pozornost, ki jo zaslon razprši. Nekaj očitno je v otipljivosti papirja, vonju, fizični prisotnosti knjige. Drugače kot pred desetletjem ali dvema pa je, da danes tiskana knjiga soobstaja in ustvarja večplastno bralno kulturo z e-knjigami in zvočnimi knjigami ter družbenimi omrežji in digitalnimi platformami.«

»Mladi danes niso generacija, ki ne bere. So generacija, ki bere drugače,« je pojasnila in dodala, da berejo hitreje, fragmentirano in pogosto prekinjeno. Navajeni so iskati bistvo, povzetek in odgovor, niso pa navajeni vztrajati v besedilu, slediti dolgi pripovedi in prenašati počasnost, ki jo zahteva literatura.

»Prav ta počasnost je eden od zadnjih prostorov svobode v sodobnem svetu. Srednješolski prostor je poln izzivov, hiter, zahteven, pogosto obremenjujoč. Knjiga v njem lahko deluje kot sidro – kot kraj, kamor se lahko dijak zateče, ko potrebuje razmislek, sprostitev in uteho. Trenutki, ki dajejo smisel mojemu delu, so tisti, ko dijak, ki sprva pride po knjigo, ker mora, kmalu pride po drugo, ker si tega želi. To je tih, skoraj neopazen preobrat – trenutek, ko branje preneha biti obveznost in postane izbira.«

Knjižnica Prve gimnazije Maribor sodi med najbolj imenitne šolske ­knjižnice pri nas. Foto osebni arhiv

Metka Kostanjevec je prepričana, da je branje danes ena od redkih dejavnosti, pri katerih je človek res sam s seboj – brez algoritmov, zunanjih pričakovanj ali merjenja uspešnosti. »V tem prostoru se oblikuje notranji svet, ki ga nobena tehnologija ne more nadomestiti ali ustvariti namesto nas. V svetu, v katerem tehnologija pogosto ustvarja razdaljo med generacijami, knjige ostajajo redko skupno stičišče, kjer se srečujejo izkušnje, vrednote in ideje. Prav zato verjamem, da je branje ne le ključ do znanja, temveč tudi most, po katerem stopamo drug k drugemu. Zato potrebujemo nacionalni dan branja.«