Poezije se več piše kot bere in proda, razen klasikov

Zakaj bi sploh brali poezijo v času vojn, podnebnih sprememb, umetne inteligence, podivjanega potrošništva, ko so pomembne le korist in pozitivne številke? Prav zato. Kot je na nedavnem nacio­nalnem posvetu Poezija v času nočne more v Celju dejal predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk: »Poezija ponuja prostor kritični misli, notranjemu očiščenju in globokim povezavam v epohi frenetičnosti in zmešnjave.«

Kot so v razpravi ugotavljali udeleženci, se poezije več piše kot bere ali proda. Pisatelj in urednik Andrej Blatnik je dejal, da v največji slovenski skupini od pet do šest odstotkov prometa ustvarijo s prodajo poezije. »To je precej več, kot bi si lahko mislili. Res pa je, da se večinoma prodajajo mrtvi klasiki in Feri Lainšček, medtem ko se običajne pesniške zbirke danes prodajajo v nekaj deset, v najboljšem primeru v sto ali dvesto izvodih. To je sorazmerno nišni trg, iz katerega navsezadnje ti veliki klasiki tudi nastanejo. Tudi Prešernova pesniška zbirka se je prodajala precej slabo, in čeprav je Cankarjevih Erotik zmanjkalo, ponatis prav tako ni bil razprodan.«