Pogačnikov poziv k tihi revoluciji

Zastavonoša tukajšnjega­ ­konceptualizma in šaman ­sodobne umetnosti Marko Pogačnik­ ima intenzivno leto. Na 57. Beneškem­ bienalu ostaja prisoten v dvojni vlogi, samostojno in kot član skupine OHO, hkrati je izšlo njegovo­ Vesolje človeškega telesa, knjižna inventura njegovega pogleda na Zemljo, vesolje in seveda človeka kot delca vesoljne celote. Z zajetnim seznamom vaj.

Pogačnik ima v biografiji zapisan izjemen opus umetniških akcij, razstav, izdaj knjig in delavnic po svetu, od lani še podatek, da je Unescov umetnik za mir, pri čemer njegov najnovejši geopunkturni krog v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, društvom Vitaaa za sožitje človeka, narave in prostora, Mestno občino Maribor in podjetjema Nigrad ter Snaga nastaja v štajerski metropoli. Odprli ga bodo 26. septembra.

Serijo tovrstnih ambicioznih kiparskih posegov, sestavljenih iz kamnitih stebrov z značilnimi vklesanimi arhetipskimi znamenji, kozmogrami, razvija že od leta 2004 (primer imamo pred Delovo stolpnico), namenja pa jih poti, s katero je mogoče znova vzpostaviti komunikacijo med človekom in Zemljo kot noosfero, slednjo razumljeno kot njeno specifično obliko zavesti.

Pogačnikova risba v knjigo Vesolje človeškega teelsa. Foto: Arhiv Beletrine

Podobnemu cilju, vzpostavitvi novega odnosa do samega sebe in sveta ter stikom s pozabljenimi svetovi, namenja tudi zajetno knjigo Vesolje človeškega telesa (Beletrina), ki na 350 straneh ponuja čtivo o Pogačnikovem pogledu na svet in serijo njegovih telesno-duhovnih vaj Dotik Gaje, namenjenih individualni praksi. Nagovarja neposredno, že na zavihku, denimo, bralko in bralca povabi k tihi revoluciji, s katero se bo dalo na radikalen način preobraziti ponižujoč človeški odnos do Gaje in njenega daru utelešenja v zemeljskem vesolju.

Knjigo posveča človeškemu telesu kot »najmanjšemu delcu Zemljinih pokrajin« in 54 vajam z rokami ali celim telesom, posvečenih Gaji. Ime seveda odraža stik z antiko, starogrško Gajo, ki v Pogačnikovem pogledu na svet ni le sopomenka za planet Zemlja, pač pa živ organizem, svet prostor v vesolju, širna zavest in bitje ženske narave, orjaška ženska in dušno bistvo našega planeta.

Ženski princip je kiparju zelo pomemben, da je lahko prijetnega videza, pa kaže že izbor zim­zelene Venere Sandra Botticellija iz firenških Uffizev, ki je pristala na naslovnici. Pogačnik Gaji – Zemlji pripisuje sfero zavesti, imenovano noosfera; Gaja je inteligentno bitje in ljudje smo eno od njenih bitij, naša telesa pa se zrcalijo v ogledalu Zemljinega vesolja. V skladu s tem je avtor razvil koncept celostne anatomije človeškega telesa.

Vse je zavest in bitje

»Vse, kar nas obdaja in prežema, je zavest in je bitje. Temu znanstveni jezik pravi noosfera, vsezajemajoča sfera zavesti. Naučil sem se, kako priti v stik z bitji posameznih krajev in kako od njih izvedeti, kdo so in kako se počutijo ob tem, da jih moderni človek ignorira kot živa bitja in pogosto nasilno ravna z njimi,« je, denimo, nekaj pred odprtjem bienala v Benetkah povedal v pogovoru za Delovo Sobotno prilogo.

»Nameravam vas popeljati skozi različne sobane vaše lastne hiše, da bi se načudili bolj ali manj neznanemu bogastvu, shranjenemu v njenih različnih nadstropjih,« zapiše v uvodu, namenjenemu celostni anatomiji človeškega telesa, ki jo prepleta s svetovi rastlin, živali, elementarnih bitij, mineralov in kozmičnih razsežnosti, o čemer je v knjigi govor kasneje, pot spoznavanja telesa pa primerja s potjo po Dantejevi Božanski komediji z Vergilom in Beatrice.

S šopom ključev, ki odpirajo vrata, na tej poti nastopa tudi sam, svoj svet ob Danteju naslanja na mnoge druge reference iz časov antike ali še pred njo. Denimo na sistem zodiaka in klasičnih štirih elementov vode, zraka, zemlje in ognja. Globoko v prazgodovinski čas pred »neolitskim paketom« in rojstvom prvih človeških civilizacij je postavil elementarno vilinsko civilizacijo, ki jo je kasnejši monoteistični religiozni sistem pregnal iz zavesti ljudi v svet mitologije in otroških knjig.

Sledi vilinskih prednikov človeštva je zaznal v, denimo, piramidah v Visokem pri Sarajevu – o sporočilu bosanskih piramid je pred mesecem predaval v okviru razstave To ni ime v ljubljanski galeriji Škuc –, v Sloveniji pa so vilinski predniki nemara v izročilu ostali kot ajdi. Ljudje so se od njih učili, njihova navzočnost ostaja v nas. Seveda pa jo je treba poiskati ...

Komunikacija z nevidnimi plastmi

Listanje po knjigi bralca hitro postavi pred izbiro, ali naj verjame, da Pogačniku, nedvomno senzibilnemu človeku, uspeva komunikacija z nevidnimi plastmi resničnosti – v knjigi opisuje številne izkušnje na območjih po svetu in doma; med njimi je, denimo, slišanje odločnega glasu ob vznožju severne stene Triglava, ki mu je povedal: »Jaz sem Himalaja.« – ali pa gre za njegove projekcije misli v realni svet.

Paša za oči so njegove ilustracije, znakovni kozmogrami ob predstavljenih vajah, značilno Pogačnikovi, skrajno abstrahirani človeški liki iz domala enopoteznih linij, ki kdaj obujajo reference na zgodovino umetnosti od prazgodovine dalje. Pogačnik je razvil kozmograme kot vizualni jezik, ki naj bi bil razumljiv tako ljudem kot drugim bitjem Zemlje in vesolja.