Tiskane izdaje
Roman Po njihovih besedah, ki ga vse od izida spremljajo izjemne pohvale literarnih kritikov, je aprila že prejel nagrado kritiško sito, ki jo podeljujejo Društvo slovenskih literarnih kritikov za najboljše slovensko literarno delo katerekoli zvrsti, o zmagovalcu pa odločajo vsi člani društva z glasovanjem.
Kaj so doslej kritiki že zapisali? Anja Radaljac v Pogledih meni, da imamo ob opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli.« Ob tem dodaja, da se ji je redkeje (ali sploh še nikoli) zgodilo, da bi naletela na besedilo, ob katerem ne bi našla nobene pomanjkljivosti.
»Da sta gostota in lepota teh stavkov trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi,« je v Lud Literatura zapisal Aljoša Harlamov. Zanj je »roman izpisan v avtoričinem prepoznavnem slogu, ki je izbrušen, privzdignjen in patinast, detajliran, skorajda manierističen, da teče vedno po robu patetike in sentimentalizma, ki pa jima skoraj nikoli ne zapade.«
Pohvalne so bile tudi besede Gabrijele Babnik v Delu: »Na tako čutno, plastično ter hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo, kar zadeva slovenski milje, le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek.« In v Dnevniku Tanja Lesničar – Pučko: »V tej bastardni postmodernistični žanrski mešanici naredi lok s kakšnih tristo let staro tradicijo diderotovskega razsvetljenskega romana ... to pa počne skozi izjemno premišljeno zgradbo in predvsem s tisto svojsko tenkočutnostjo, ki ji v slovenski književnosti ni para.«
Zapletena in suverena zgradba
V romanu fiktiven pisatelj prepleta tri zgodbe iz treh avtobiografskih zapisov: velikega arheologa (Heinrich Schliemann), pisca pustolovskih romanov (Karl May) ter šefa protiobveščevalne službe v drugi polovici 20. stoletja. Vsaka pripoved ima svojo obliko: o protiobveščevalcu je v prozi, posamezni deli arheologove zgodbe so v verzih (heksameter, elegični distih), zgodba o Karlu Mayu je kot gledališki dramski tekst. Navdih za takšno mešanje žanrov so bili avtorici razsvetljenski romani (Diderot, Sterne) in njihova eksperimentalnost, ki jo je na novo odkrilo sodobno romanopisje. Te tri pripovedi druži razmislek o lažnivosti oziroma resnicoljubnosti avtobiografij.
Kot se je pisateljica nedavno izrazila v intervjuju, jo pri zgodbah zanima predvsem človeška psihologija, med literarnimi tradicijami pa najvišje ceni razsvetljensko, ker je premogla pogum, da se je na ustvarjalen način in brez sramu zgledovala po starejših književnostih. Za eksperimenti književnosti 18. stoletja po njenem mnenju stojita izjemno široka izobrazba in poznavanje tradicije, zato je v teh umetninah toliko erudicije in sproščenosti.
Obilje dosedanjih nagrad
Pisateljstvo jo je zaznamovalo že v otroštvu. Opazovala je svojega očeta Andreja Hienga, katerega pisateljsko življenje se ji je zdelo najlepše od vseh: veliko si sam, sediš, razmišljaš in si po svoji volji odmerjaš čas.
Poleg tega, da na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktorirala z disertacijo o opusu Honoréja de Balzaca, poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja, je doslej izdala štiri romane in zbirko kratkih zgodb, za svoja dela pa doslej prejela tri nagrade: kresnika, Dnevnikovo fabulo in kritiško sito.
Prvenec Tereza (1989) je družinska saga z ženskimi liki (sebične matere, ki zapusti otroka, moškemu povsem vdane ženske, ki živi le v gospodinjsko-materinskem okolju, ter brezdelne salonske dame). Drugi roman Rožni vrt (1992) parodira ljubezenski roman, v njem pa avtorica karikira ženske, ki hrepenijo po življenju vzorne gospodinje, so nesamostojne in hrepeneče po možu.
Za roman Prikrita harmonija (2001) je 2002 prejela nagrado kresnik, v njem pa se prepletajo zgodbe oseb pred, med in po prvi svetovni vojni, na Dunaju, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem. Ljubezenska zgodba se razplete šele na koncu romana, vendar je potisnjena v ozadje. Bistvene so usode posameznikov, medčloveški odnosi, ki se kažejo v izrednih situacijah, kot je vojna. Sledila je še zbirka kratke proze O treh (2005), za katero je leta 2007 prejela nagrado Dnevnikove fabule.
