Tiskane izdaje
Življenje, smrt, življenje: neskončen brezup in večno upanje. Književnost se jih loteva s pretresljivo občutljivostjo, in vendar v srečnem odmiku. Maylis de Kerangal piše, recimo, romaneskno o posmrtnih presaditvah organov. Neizmerno bolečino nepovratnega poveže z globoko vero v nove priložnosti – pokoplje mrtvega in pokrpa žive.
Prepoznavna francoska pisateljica Maylis de Kerangal, ki se je leta 1967 rodila v Toulonu, je odraščala v Le Havru in nato v Parizu študirala zgodovino, filozofijo in etnologijo, pozneje še antropologijo. Prvi roman je napisala leta 2000, ko je živela v Koloradu, čez štiri leta je odprla založbo Le Baron Perché, specializirano za mladinsko literaturo, zadnjih deset let ustvarja samo književnost. Za roman Pokrpajmo žive (Réparer les vivants, založba Verticales), ki ga je za založbo Sanje lani prevedla v slovenščino Ana Barič Moder, je prejela več nagrad.
Presaditev in paranje srca
Zgodba je močna, presunljiva, avtorica jo postavi v bolnišnico, na intenzivni oddelek, kjer se po hudi prometni nesreči konča življenje komaj devetnajstletnega Simona Limbresa. V lahkomiselni mladostni neprevidnosti se ni mogel izviti smrti.
Fantje, trije prijatelji iz Normandije, mladi deskarji, so se sredi zimske noči izmuznili iz toplih postelj, da bi se z vanom, »nikoli mu ne rečejo kombi, raje crknejo«, odpeljali proti morju in se spustili v ledeno mrzlo vodo z desko pod roko: »zaradi seanse med plimo in oseko, kakršna se ti zgodi dvakrat ali trikrat na leto – vzvalovano morje, enakomerni valovi, šibek veter in nikjer žive duše«.
Po adrenalinski izkušnji na mokrem je bila jutranja vožnja nazaj domov, ko je kombi iz »neznanega vzroka zapeljal na levo … in trčil v drog«, usodna za Simona. Mladenič, sedeč spredaj na sredini med prijateljema, žal ni bil pripet z varnostnim pasom …
Zlahka, čeprav mučno, si je predstavljati, da sledi strašna kalvarija Simonove mame Marianne in očeta Seana, opisana z bolečo tankočutnostjo, a hkrati tragika odnosov napove dragocen medicinski postopek: »pacient na intenzivni je v stanju možganske smrti« in je zato pravkar postal potencialni darovalec. Roman Pokrpajmo žive je pripoved o presaditvi mladega srca, ko je vsega konec tu in se vse začne na novo tam, v le 24 urah.
Maylis de Kerangal se literarno poda v medicino, na področje eksaktnega izrazja, jasnih protokolov, natančnih formalnosti, brezhibne logistike, znanstvene točnosti in prepotrebne mirnosti, ki je vendar tudi vselej polje neznosno butajočih čustev, žalosti. Simonovo srce – in druge zdrave organe: ledvica, jetra, pljuča – namenijo za presaditev, v »vozilu s prednostjo, darovanje organov«, in ta pot je na neki način vedno terra incognita, medtem pa se kriče para srce njegovim bližnjim.
A ko je mladeničevo mlado telo samo še truplo, v beli rjuhi, izstreljeno v posmrtni prostor, njegovo izrezano in potem spet všito srce utripne v bolnem telesu pacientke Claire … Kakšen prenos življenja, kakšno reševanje drugega, kakšen preplet preteklosti in prihodnosti, ugasnitev in prižig.
Po romanu Pokrpajmo žive, polnem zdaj napetega ritma in zdaj počasne potrpežljivosti, paničnega pospeševanja in sočasnih meditativnih premorov, strašnega trpljenja in vendar novega upanja, je režiserka Katell Quillévéré pred dvema letoma posnela istoimenski film. Naslov je sicer prepoznaven namig na dramo Platonov, v kateri Čehov pravi, kako je treba pokopati mrtve in popraviti, pokrpati žive.
Še dve knjigi v slovenščini
Prav zdaj sta pri nas v tisku še dve knjigi Maylis de Kerangal. Prav tako pri založbi Sanje bo v kratkem izšel roman Na tej točki noči (À ce stade de la nuit, založba Verticales, 2014) in pri Beletrini Rojstvo mostu (Naissance d'un pont, založba Verticales), za katerega je leta 2010 prejela nagrado médicis. Medtem ko se v najprej omenjenem romanu avtorica literarno loti pereče sodobne problematike: migrantske drame na otoku Lampedusa, v drugi knjigi, po kateri prav tako snemajo film, arhitekturno epsko postavlja nov viseči Golden Gate v namišljeni Kaliforniji.
Maylis de Kerangal, mama štirih otrok, piše tudi za mladino. Njeno pisavo odlikujejo muzikalnost, skorajda fizičnost, otipljivost in, kot je pred časom povedala v intervjuju za Téléramo, določena lastna tujost, namerna in izbrana. Po eni strani so ji tuje ali vsaj manj znane teme, ki se jih potem romaneskno radovedno loti, po drugi strani vpeljuje v svoj literarni jezik odmaknjen besednjak: angleške besede, mladostniški sleng, medicinski žargon …
Menda govori docela drugače, kakor piše, pisateljevanje je zanjo kot prevajanje: svojo francoščino oplemeniti in preciozno privzdigne, za zapisanim se vedno razkrivata jezikovna skrbnost in veliko dela. Mogoče se zdi sama sebi »pisateljsko« tuja tudi zato, ker njena študijska pot ni bila literarna, klasična pot francoske avtorice.
