Tiskane izdaje
Ni treba veliko vedeti: če bo vreme sprejemljivo, bo zadeva zunaj, sicer notri. Ob sedmih. Na Vodnikovi domačiji. Pogovorni večer bo s pisateljem, ne s katerim koli, ampak z letošnjim lavreatom kresnika Mihom Mazzinijem. Jedrt Jež Furlan ga bo predstavila in spraševala.
Nekakšen pogovorni »after«, podogodek po rožniškem slavju na kresno noč, 23. junija, nikakor ne bo dolgočasen, Mazzini zna zadeve zmeraj zasukati tako, da je publika prešerne volje. Tokrat bo imel na Vodnikovi domačiji na Vodnikovi v Ljubljani priložnost, da doda še kak drobec h knjigi, ki govori o otroštvu, njegovem otroštvu in otroštvu generacije, in odgovori na kakšno bolj zavito vprašanje o svojem besedilu.
O »avtobiografskem romanu v izmišljenih zgodbah« je Dijana Matković v spremni besedi zatrdila, da »je Mazzinijeva najbolj tankočutna in pretresljiva knjiga doslej«.
Strokovna žirija, ki je romanu, »labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik«, prisodila letošnjega kresnika, je dodala, da lahko Otroštvo (Goga, 2015) brez pomišljanja označimo za njegovo zrelo delo, v njem pa da »občuteno, toda nepatetično in nemoralizatorsko demitizira otroštvo kot zlato dobo življenja, hkrati pa izpostavi temeljno, formativno vlogo, ki jo ima v življenju posameznika«.
Mazzini, je še dodala žirija, se je pisanja romansirane avtobiografije, v kateri podaja pretresljivo zgodbo o odraščanju psihično in fizično zlorabljenega, zapostavljenega otroka, lotil nenaivno, celo nekoliko analitično, in v njej še enkrat pokazal, da ima pretanjen posluh za dodelano kompozicijo, ki jo zna prilagajati naravi vsakokratne zgodbe. Da v Šiški ne bo dolgočasno, je zelo lahko napovedati, Mazzini kot sogovornik na katero koli temo tako rekoč od nekdaj učinkuje pripravljeno, ne skopari z duhovitostmi in hudo drznimi domisleki in je pri tem tudi ves čas vehementno ironičen in samoironičen.
Ob ocenjevanju njegovih prejšnjih knjig smo ugotavljali, da je zmožen iz natančno detektiranega drobca resničnosti skomponirati zgodbo usodnih dimenzij, razplasteno, učinkujočo na različne kategorije bralcev, tako rekoč je vsakemu od njih zmožen dati nekaj drugega, njegove zgodbe delujejo kot nekakšen katalog sodobne slovenske patološkosti, ujetosti v vzorce, ki jih ne določamo sami, ampak nam jih – v tem je naša avtonomnost invalidna – določajo takšni in drugačni gospodarji.
Mazzini je kadar koli pripravljen na najrazličnejše načine razpravljati o slovenski nepopravljivo sfiženi morali, o nezavednem, fobijah, manipulativnosti, sprenevedanju, potuhnjenosti in drugih očarljivih vidikih prevladujoče nacionalne mentalitete, marsikateri od njegovih uvidov v sodobno slovensko resničnost oziroma portretov »duha naroda« nikakor ni najlepši, njegov predzadnji roman na primer je bil premišljeno izvedena melodramatska klofuta in vse je kazalo, da jo je Mazzini pripeljal z užitkom.
Značilna je tudi izjava, ki si jo je pred desetimi leti privoščil zaupati slovenski izdaji Playboya: »Sem edini pisatelj, ki je izdal osemnajst knjig, pa nisem bil niti enkrat povabljen na televizijo v katero koli kulturno oddajo. Niti enkrat. Po petnajsti knjigi so me vprašali, ali bi jim dal 20-sekundno izjavo, pa se mi matematika nekako ni izšla. Zdelo se mi je preveč, več kot sekundo na knjigo.« Zdaj je, zdi se, precej precej drugače.
