Poljub kot najgloblja točka upora

Ljubezenski roman: Ljubezen je edino upanje v brezizhodnem svetu, ki ga slika Ivana Sajko.
Objavljeno
11. maj 2017 18.00
SLOVENIJA,LJUBLJANA,12.10.2009, DRAMATURGINJA, KRITIK IN TEORETIK GLEDALISCA IVANA SAJKO. FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

Kratki roman hrvaške avtorice­ Ivane Sajko s pomenljivim­ ­naslovom Ljubezenski roman­ (Modrijan, prevod Polona­ Glavan) je pisan v maniri poetično-­realistične proze.

Po eni strani je delo fluidno, z dolgimi, zadihanimi stavki, bogato metaforiko, po drugi pa brede po družbenem dnu. Osrednja lika sta prekarca, ona igralka­ in on pisatelj, novinar, proti koncu­ romana čedalje bolj tudi njun otrok, ter tukajšnji zdaj, v katerega so vsi trije ujeti.

Zgodba očitno prebira obča mesta o brezposelnih mladih, ki so kronično finančno podhranjeni, vendar se je pisateljica, sicer bolj znana kot gledališka ustvarjalka in režiserka (štirikrat je prejela nagrado Marina Držića za najboljšo hrvaško dramo), odločila vpeljati invencijo na način stiliziranega jezika.

V znan družinski trikotnik stopi in medias res, pri čemer se ni mogoče znebiti občutka, da knjiga ponuja zgolj zaodrje dogodkov; resnično živ­ljenje naj bi se odvijalo onstran knjižnih platnic. To je mogoče zatrditi bodisi zato, ker Ivana Sajko ni izrazita romanopiska, bodisi zato, ker je knjiga bolj premislek o stanju stvari (tudi zaradi esejističnih pasaž) ali celo predpriprava na neki drug tekst kot pa fabulativno dosledno izpeljana pripoved.

Junaka kot karikaturi

Čeprav že uvodni vzkliki, »besede, besede, besede«, ki jih on uperja proti njej, histerični in samouničujoči ženski, kot jo poimenuje, aluzivno kažejo na potencialno manipulativno vrednost teksta, se o njegovi ontološki ravni, torej ali gre za produciranje pravljice ali resničnosti, proti koncu pa postane vprašljivo celo samo avtorstvo knjige, sprašujemo zaradi tipskih junakov.

Oba osrednja junaka delujeta kot karikaturi: sta rahlo predimenzionirana, ves čas na robu živčnega zloma, ves čas pripravljena na boj drug z drugim, čeprav je očitno, da je njun nasprotnik družbeni sistem oziroma od tranzicije razdejana Hrvaška, v kateri peščica bogatih nima posluha za množice ljudi na skrajnem robu.

Namesto da bi se par uprl sistemu kot padli žrtvi deficitarnega tržišča, fizično seveda živa, ekonomsko pa mrtva, žreta drug drugega. Ona se po rojstvu otroka poskuša domisliti, kaj bo počela jutri, pojutrišnjem in do konca življenja ter kot igralka privoli v snemanje poceni reklam, on se utaplja v alkoholu in občasno udeleži protestniških shodov, na katerih pisateljica z neredkimi digresijami naredi dva zanimiva reza; prvi zadeva upor.

On, stoječ na ulici, kot odgovor njej, ki mu ves čas meče v obraz očitke, da samo žre in lenuhari na kavču, skuša pojasniti, da cilj protestov ni dati rezultate, ampak ohranjati kontinuiteto. Tisti, ki protestirajo, vedo, da njihov protest ne bo dovolj, kot to vedo tisti, ki so jim protesti namenjeni. Situacija se torej ponavlja kot v gledališču.

Čeprav imamo v prvem planu nazorne in s čustvi nabite prizore bojev med njima, hrvaška pisateljica zavzeto išče vzroke za nastalo družbeno situacijo. Ko na primer on med protesti klofuta varnostnika, v njem prepozna svojega očeta: »Imel je tisti prepoznavni obraz začudenosti, ki se je zarezal v obraze očetov njegove generacije, vojnih veteranov in invalidov, ki so se nenadoma znašli na napačni strani, čeprav niso storili drugega kot tisto, kar so jim ukazali …« Delno krivdo za impotenco mladih, študiranih ljudi, nam pravi pisateljica, ki svojemu junaku nemalokrat priskoči na pomoč, torej nosi tudi generacija očetov, ki so pustili za seboj samo okostnjake in dolgove.

Avtorica sicer zna biti precej deklarativna, posebej v pasažah, v katerih komentira današnji odnos do umetnosti. Očitno je, da do obisti pozna situacijo v gledališču. Ko prek nje – gledališče igralke – komentira, da občinstvo ne prenaša izpraševanja, dvomov, prenesenih pomenov in odprtih koncev, pač pa tisto, kar je mogoče doseči z ritjo in pestmi, malodane začutimo gnev.

Tovrstne avtoričine intervencije niso moteče, saj jih razbija s številnimi detajli, enako je z njenim cinizmom, ki razbremeni tekst zgolj emocije in potencialno patosa (enako subverziven je tudi naslov). Nekaj več zadihanosti je mogoče razbrati tam, kjer si Ivana Sajko prizadeva, da bi se njena junaka izlevila iz žrtvene kože. V tem smislu je posebej zanimiv predvsem on.

Brez sentimentalnosti

Medtem ko je ona večji del romana »tipično žensko histerična in samouničujoča«, se skuša on prilagajati (njej). Ker ga ona stalno opominja, da je skrajni čas, da se loti nečesa konkretnega, dvigne rit, proda ledvico, odide v stavnico ali vsaj pokliče gasilce, imamo občutek, da je on večja žrtev, saj zadržuje gnev v sebi. Zanimivo je tudi, kako se njej, ravno zaradi stalnega opominjanja na njegove dolžnosti in neizpolnjenih obljub, feminizem izmika.

On nato odgovori na represijo v domačem okolju z za­igranim epileptičnim napadom na javnem mestu. Na enem izmed protestov zavrne diskurzivno militantnost in praktični pacifizem ter oropan dostojanstva, če ne tudi moškosti, neartikulirano in nepričakovano izbruhne.

Ne glede na to, da avtorica potisne svoja junaka v moško-ženske vloge, zaradi tovrstnih stičišč, na primer (njegovega) izstopa iz konceptualizma, Ljubezenski roman ne deluje sentimentalno. Večstavčne povedi sicer težijo k poetizaciji, ki pa, vsaj večji del romana, ni sama sebi namen; z njimi poleg ustvarjanja posebne atmosfere, na primer vznemirjenja in čustvene (pre)napetosti, vpelje tudi drobne, vendar ključne premike v življenju obeh junakov.

Čeprav upravičeno pričakujemo, da bodo njuni zamolki, konflikti in nerazumevanja vodili v katastrofo oziroma da se bosta znašla v brezizhodni situaciji, kar se po svoje tudi zgodi, ju vidimo, kako nekega jutra vpričo otroka stikata glavi.

Tisto, kar se na prvi pogled zdi neodgovorno – zaljubiti se in potem, kljub recesijskim časom, narediti še otroka, se izkaže kot izumljanje upanja v brezizhodnem svetu. Mladi par ob koncu brez denarja za plačilo zajtrka, brez bencina v rezervoarju, brez sobe, rezervirane v turističnem naselju, celo brez moči, da bi si predstavljal poletja, jeseni in zime, prebija zvočno steno.

Nad impotenco se spravi s poljubom, izumljanjem nove skupnosti – družine (v tem pogledu je avtorica klasično zasnovala zgodbo) –, z erotičnimi scenami itd. Dodana vrednost je otrok, ki mora verjeti v nesmrtnost staršev, v to, da ju nihče ne more dotolči. Reči, da je poljub najgloblja točka upora, bi bilo rahlo pretenciozno, pa vendar velja, vsaj za to knjigo.