Tiskane izdaje
Napisati dandanes ep v treh delih, od katerih je prvi izgotovljen in obsega 469 strani, preostala dva pa sta na poti, se sliši kot eksces. Kot hipertrofirani in glede na žanr tudi anahronistični literarni monstrum.
Pa vendar so Zemljevidi domotožja, za zdaj prvi del Vrat nepovrata, otipljiva realnost. Ta ne more pustiti nedotaknjenega nikogar, ki je tako ali drugače povezan z živo slovensko literaturo.
Tako neznanski projekt ima lahko samo predvidljivo osupljivega avtorja. Po pravici povedano: to ni in ne bi mogel biti nihče drug kot Boris A. Novak. Pesnik avtopoetičnih razsežnosti, verzoslovec, profesor književnosti, potencialni klasik in družbeni diverzant.
Človek, ki je javna osebnost in umetniški eremit, ki rad izraža nezadovoljstvo, a mu ni tuje delovanje za blagor drugih, ki enako dobro pozna averzijo kot empatijo, prekletstvo in blaženost. So to pretežki označevalci? Če preberemo pesnitev, zagotovo ne, a tudi če ostanemo samo pri tistem, kar iz njegovega obsežnega opusa že poznamo, je jasno, v kakšno hišo so vgrajena Vrata nepovrata.
Spomin, moj edini kapital
Nenavadno obsežno pesniško besedilo se nesramežljivo imenuje epos, kar je originalno, starogrško ime za ep, in si s tem nalaga historično normo, ki je ne misli izpolnjevati. Ne bomo se prepirali z literarnim znanstvenikom o primernosti vrstne oznake, pač pa bomo njegovo izbiro razumeli kot željo nepoboljšljivega pesniškega grandomana, da bi v svet, v katerem je ep mrtev vsaj že dvesto let, vrnil privid njegove velike forme – brez temeljnih semantičnih lastnosti.
Radikalen pomislek, kakšen vseobsegajoč, protejski stvor je pravzaprav pred nami, ni pravda o oslovi senci, lahko pa se poigramo s hipotetičnim vprašanjem, kakšno metamorfozo bi morala doživeti najstarejša pesniška forma, ki sega v tisočletje pred našim štetjem (z Gilgamešem še veliko dlje), da si je na začetku 21. stoletja lahko oblekla raševino eposa, narejeno seveda iz popolnoma novih materialov.
Boris A. Novak jo je skrojil iz sveta, ki ga zaobsega njegovo življenje: dejstva in dogodki, povezani s starši in predniki, prijatelji, sopotniki. Ti igrajo nadomestne vloge mitov in bogov, njihovo bivanje pooseblja Zgodovino, ki sega od začetka prejšnjega stoletja, se pravi v čas pesnikovih starih staršev, do avtorjeve neposredne sedanjosti. Vezivo sta pripoved in spomin: pričevanje staršev, fotografij, starih zapisov; in lastni spomin, ki doseže sredino petdesetih let prejšnjega stoletja (avtor je bil rojen decembra 1953).
Spomin je najpomembnejša povezovalna substanca tega teksta, avtor jo deklarativno povzdigne na raven največjega osebnega zaklada. Na koncu zadnje, devete pesmi Tretjega speva (z naslovom Kapital), ki govori o delitvi dediščine dedov, preberemo: In polastili so se grobnic, brez sramu. // Mojega epitafa tam ni; teman zdaj sije / skozi ta spev. Papirje so zavrgli. S tal / sem jih pobral jaz. Jaz, poznorojeni, razdedinjeni sin. // To je vsa moja dediščina. Moj edini kapital. / Spomin.
Utrujen in poražen
Po eni strani je v pesnikovi naravi na delu apoteoza samega sebe in vsega njemu pripadajočega, po drugi strani pa je očitna določena defenziva, celo resignacija, ki se razodeva kot osamljenost, izločenost, zagrenjenost. Primerov za eno in drugo je tudi v Novakovi dosedanji poeziji dovolj (v zbirki Mala osebna mitologija iz leta 2007, ki je nedvomno tlakovala pot do Vrat nepovrata, preberemo verz moje besede so lepe, a tako same, same ...), v pričujočem eposu pa je ta disonančna struktura posebej močna, pravzaprav dramatično zgoščena.
Sled takšne disonance smo lahko opazili že v navedku o duhovni dediščini, sicer pa je ta razpoloženjski razpon, ki je bistvena semantična prvina eposa, navzoč skozi celotne Zemljevide domotožja. Sega od priložnostne, prostodušne izjave Odkrito rečeno, me samozavest dednega princa / nikdar ni zapustila ... (str. 408) do verzov, v katerih meri globino svojega poraza (431) ali pa je utrujen in poražen od vseh zmag (439).
Kar nekaj bridkih verzov poraza je zapisanih na račun pesnikove neposredne življenjske okolice, intimnih dram ali poti izgnanstva, ki so me s sovraštvom / sprejeli in izvrgli iz mnogih mest. (140) A po drugi strani ne manjka dokazov čvrstega ega: Natančno se spominjam: prvega septembra / leta tisoč devetsto devetinšestdeset / sem postal pesnik ... (282)
Homer, Dante, Novak
Dinamika navzkrižnih razpoloženj, razkošnega registra emocij in izostrenih observacij po lestvici spomina je, poleg pitoresknih zgodb, ki imajo bolj ali manj epski značaj, najslastnejša snov te knjige. O njeni kompoziciji, verzologiji in sploh formi nismo povedali še ničesar in ob obilnem tovrstnem bogastvu, ki ga ponuja, na tem mestu vsega povedati tudi ni mogoče.
Zemljevidi domotožja prinašajo šestinštirideset spevov, vsak ima seveda svoj naslov, razdeljenih v tri zvezke (kar je nekoliko nenavadna oznaka): Nagovor, Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj in Muzej nomadskih prevoznih sredstev. Rečeno čez palec, vsebuje Novakov epos več kot devet tisoč verzov (za primerjavo: Homerjeva Iliada jih ima skoraj šestnajst tisoč, a ne pozabimo, da so Zemljevidi šele prvi del!).
Osnovni verz seveda ni heksameter, ampak različne dolžine v jambskem metru, največkrat gre za enajsterce (z rimami, asonancami ali glasovno nevezana zaporedja), ponudbo pa širijo tudi različne grafične oblike verzov, tu in tam dopolnjene z letrističnimi ekshibicijami. In najpomembnejše: osnovna kitica je tercina, kar je nedvomno poklon Danteju, nanj pa se seveda navezuje tudi tridelnost epa.
Bogastvo verzološke variantnosti je resnično takšno, kakršno lahko ponudi le akademsko zverziran mojster forme, kot je Novak, a pomembneje je, da je varianten, inovativen in atraktiven tudi njegov pesniški jezik. Ta deluje po principu, da vsaka zgodba, vsaka situacija zahteva svojo lastno jezikovno individualnost. Razpon sega od preproste deskripcije (Po Samovi in Drenikovi hodim / vsak dan v Tivoli, 203) do osupljivih poetičnih pasaž (Predmestne hiške / so druga za drugo ugašale oči na obalah / rastočega snega, 320).
Pisanje, edino nazajpotovanje
Nespregledljivo je, da je temeljna struktura Novakovega eposa lirska. Določata jo pozicija prvoosebnega pripovedovalca/izpovedovalca in njegova izrazito subjektivna vizura sveta. Dejstvo, da imamo opraviti z zgodbami, z veliko zgodb, je v strukturnem in hierarhičnem smislu drugotno. Čeprav je seveda res, da prav uzgodbeno gradivo daje Zemljevidom domotožja daljni videz epa.
Kakšne so te zgodbe? Iz avtorjevega življenja (od beograjskega otroštva, ljubljanskega mladeništva do sedanjih slovensko-flandrijskih zrelih moških let), zgodbe njegove ožje in širše družine, te so posebej poudarjene in predstavljajo mitologijo rodu, pa zgodbe prijateljev z literarne in družbene scene ... Niso vse enako pomembne, so pa vse povzdignjene v specifičen Novakov ris neponovljive enkratnosti. Ne zgodovinski, ampak literarni čar jim daje nepotlačena otroška razsežnost avtorjeve duše: Pisanje, edino nazajpotovanje / v daljno in divje otroško igranje ... (436)
V zadnjih treh spevih (Čas, Zgodovina, Zgodba), v katerih retroaktivno utemeljuje svoje početje, je pesnik v primerno slovesnem jeziku, to je že treba reči, podal svojo kozmogonijo časa in življenja, v kateri imajo mrtvi večjo težo kot živi, (njihova) Zgodba je pomembnejša od Zgodovine, prapočelo obojega pa je Nekoč. Nekoč je Bog, ki žene vrtiljak ... je zadnji verz prve knjige eposa. Čas očetov in Bivališče duš sta napovedana naslova preostalih dveh. Le kaj se bo odvrtelo na njunem vrtiljaku?
Za kompletno predstavo o Zemljevidih domotožja je tole poročilo najbrž hudo pomanjkljivo. Toda velik tekst je tu in kliče k sebi. Prepričan sem, da se bo po opravljenem branju marsikdo nagibal k sodbi, da ni samo velik, ampak je – kljub pomislekom, ki zadevajo njegovo egotripsko in ambiciozno naravo – tudi véliki.
V naslovu članka sta verza iz prve pesmi zadnjega,
