Poskrbí za tišino in ošili svinčnike

Florjan Lipuš bi rad napisal knjigo s 500 stranmi.

Je pisatelj z avstrijske Koroške, ki je pred kratkim prejel najvišje avstrijsko kulturno priznanje za literaturo v slovenskem jeziku, junija pa je bil tudi med finalisti za kresnika z romanom Gramoz.

Piše v maternem jeziku, slovenščini, in piše predvsem o vojni, nacizmu, o koroških Slovencih, o manjšini med večino. Njegovo najbolj znano delo je roman Zmote dijaka Tjaža, o krizi mladega junaka v utesnjenem okolju. Za roman Boštjanov let pa je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado in bil prav tako med peterico za kresnika.


Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?


Ne spominjam se. Verjetno je bil to kakšen Karl May v nemščini, izposojen v stolpni knjižnici na Plešivcu v prvih letih gimnazije. Doma ni bilo knjig, v plešivški ni bilo slovenskih.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?


To so bili izključno spisi v nemščini. Ocene so bile dobre do srednje dobre, spomnim se tudi nekaj spisov, ki so se povsem ponesrečili. Doma smo govorili slovensko, zato se je bilo nemščine treba šele naučiti. Slovenščina je bila prostovoljni predmet v popoldanskih urah: takrat smo delali jezikovne vaje, brali, se učili slovnice in besed.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.


Tega trenutka ni bilo. Nikoli nisem navajal tega poklica, ker sem bil zaposlen v drugih poklicih in sem pisal le v prostem času, torej poleg svojega krušnega poklica, recimo zgodaj zjutraj pred odhodom v službo. Za takšno pisanje se mi je zdel naslov pisatelj previsok. V ta poklic so me postavili drugi, bil mi je podarjen. V drugem ali tretjem letniku gimnazije me je močno začel zanimati slovenski jezik, predvsem po zaslugi takratne slovenske inteligence, ki je nas dijake zbirala okoli sebe in večino mentorirala.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?


Nimam ritualov, edino to, da poskrbim za popolno tišino okoli sebe in ošilim svinčnike, katerih konice morajo imeti določeno obliko.
 

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?


Ne z enim ne z drugim. Težave so v stavkih in je vseeno, ali na začetku, ali na koncu, ali kjer koli vmes. Stavki so pomembni, začetek in konec ne igrata nobene vloge, konec je lahko začetek in začetek je lahko konec. Spominjam se, da sem pri Tjažu prvo poglavje napisal čisto nazadnje.
 

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?


Niti teh se konkretno ne spominjam. Vem, da sem nekatere knjige jezen zabrisal v kot, ker so se mi zdele prazne in puhle ter da je zanje škoda papirja.
 

Kako izberete imena svojim likom?


Po mili volji. Ime se mora jezikovno in vsebinsko ujemati, se skladati z drugim, biti v duhu teksta.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?


Knjige vojnih žrtev, ki so po vsebini podobne moji zgodbi, preživetja iz nacističnih taborišč.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?


Prvi rokopis, Zmote dijaka Tjaža, sem ponudil celovški Mohorjevi družbi, ta pa ga je zavrnila z ustno utemeljitvijo, da to ni branje za naše ljudi.
 

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?


Prav nobenega.
 

Kakšen je bil najzanimivejši odziv bralcev na vaše knjige?


Odzive sem bral, tiste, ki so mi, večinoma po naključju, prišli v roke, sem hranil za arhiv, a v tem trenutku so bili že pozabljeni. Odzivi so bili zanimivi v trenutku branja.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?


Nisem član nobene knjižnice, sploh si knjigo izposodim le izjemoma.
 

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?


Debelo kakšnih 400, 500 strani.

Komentarji: