Posvojitev ni vedno zgodba s srečnim koncem

Povejmo kar takoj: Leto petelina­ Tereze Boučkove je provokativna, kontroverzna knjiga. In politično nekorektna. Avtorica, priznana češka pisateljica in intelektualka, med drugim podpisnica Listine 77, skozi avtobiografsko pisanje, nekakšne dnevniške zapiske, spregovori o svoji boleči izkušnji: posvojitvi dveh romskih dečkov, ki je, v vzgojnem smislu, popolnoma spodletela.

Prvoosebna pripovedovalka, ki jo lahko enačimo z Boučkovo, piše zapiske kot obliko samoterapije. Je namreč v depresiji, njeno življenje je v razsulu. Nekoč strastna zagovornica posvojitev otrok je zdaj popolnoma potrta nad rezultati svojega nadomestnega materinstva, občutke tesnobe in obupa kroti z uspavalnimi tabletami in antidepresivi. Zdi se ji, da je dvajset let življenja, ki ga je posvetila družini, šlo v nič. Vendar pa ne­uspešna vzgoja dveh romskih sinov, v knjigi jima je ime Patrik in Lukáš, ni edina stvar, o kateri piše.

Piše tudi o svojem ustvarjanju, o poskusih, da bi realizirala scenarij, ki ga je napisala, o prepirih z možem, o prijatelju z rakom, o prepevanju v židovskem zboru, ljubezenskih hrepenenjih po drugem moškem, o očetu, slavnem pisatelju Pavlu Kohoutu, s katerim nima veliko stikov, o spominih na čas, ko je bila zaradi podpisa Listine 77 šikanirana s strani komunistične oblasti, o gledanju filmov in obiskih gledaliških predstav ... Toda bralec si ne more kaj, njegova pozornost se prilepi na dogajanje okrog romskih dečkov.

Prvi socialno moten, drugi tat

Stanje na začetku knjige je tako: starejšega Patrika ni več pri hiši. Z materjo se srečujeta na sodiščih in prek uradnih uslužbencev, recimo socialne delavke, a to se redko dogaja, saj Patrik na srečanja in razprave ponavadi ne hodi ali zamuja. Kje je, njegova mati ne ve. Beremo o njegovih pobegih iz vzgojnega zavoda, kriminalnih dejanjih, življenju brez dokumentov, klošarjenju, garjah, obiskih policije, razpravah na sodiščih ... Njegova težava je, tako pravi njegova mati, motnja v socialnem obnašanju – za druge ljudi se sploh ne zanima, popolnoma je brez občutka za sorodstvene vezi, v njem se čustva sploh ne ­prebudijo.

Potem je tu Lukáš, ki prvi del knjige še živi s posvojiteljsko družino. Vendar so z njim veliki križi in težave. Vsem, tudi materi in očetu, ukrade vse, kar najde. Denarnice, računalnike, telefone, čevlje, vse, kar je kaj vredno, tudi hrano, morajo skriti pred njim. Poleg tega šprica šolo in trening nogometa, laže, se drogira in potepa pozno v noč, se ne umiva in smrdi ...

In kot da ni že vsega drugega dovolj, Lukáš, ki ga medtem Boučková in njen mož predata v vzgojni zavod, spočne otroka z mladoletnico, zaradi česar mora njegova mati na sodišče in potem plačevati alimente. Skratka, v knjigi avtorica ugotavlja, da sta fanta kljub vzgoji v intelektualni družini in pozitivnih zgledih staršev uresničila vse stereotipe o Romih. In končala na ulici.

Kot njuno nasprotje je tu Matěj, avtoričin biološki sin. Priden, kooperativen fant, ki v šoli dobiva lepe ocene, doma pa pomaga staršem. Živa priča, da Boučková kljub vsemu zna vzgajati otroke in da so delno geni, predvsem pa prvo leto, preživeto v sirotišnici, tisti, ki so Patrika in Lukáša pripeljali tja, kjer sta. Prvo leto življenja sta bila navezana samo na stekleničko mleka, na nič človeškega.

Nista imela priložnosti, da bi se navezala na človeka. Prvo leto življenja je ključno in kar je takrat zamujeno, se ne da več popraviti, ugotavlja Boučková. Sama se je zelo trudila dati fantoma zamujeno ljubezen, in tudi veliko se je ukvarjala z njima – brala jima je, ju vozila na kitaro in nogomet in se jima popolnoma posvetila – a vse zaman. Sama sta se postavila na rob družbe.

Signali, ki jih daje knjiga

Pripovedovalka navaja tudi druge primere zgodb, ki so podobne njeni. Piše o rejniški družini, ki je skrbela za mnogo otrok, težave pa je imela samo z romskimi. Piše tudi o dokumentarcu Miroslava Janka z naslovom Vierka, v katerem poskuša pevka Ida Kelarová pomagati iz revščine romski družini, ponudi jim hišo in finančno pomoč. A Romi se samo prekladajo sem in tja, nič ne delajo, ne trudijo se biti gospodarni, skratka, ničesar v življenju nočejo spremeniti.

Kot da travme s sinovoma niso dovolj same po sebi, se naša pripovedovalka srečuje še z ostrimi odzivi okolice, recimo medijskim napadom. Ko v pogovoru za žensko revijo spregovori o svojih slabih izkušnjah s posvojitvijo, jo pisateljski kolega javno obtoži, da je ona, »bivša kraljica posvojitev«, poslala družbi signal: »Črnih ne sprejemajte!«

Da ona trdi, da Romov ni mogoče vzgojiti in da bodo zaradi nje otroci ostajali v sirotišnicah, saj jih nihče ne bo hotel posvojiti. Ta članek pripovedovalko strašno razburi, a naposled si prizna: Njenih Romov res ni mogoče vzgojiti. In med gledanjem Buñuelove Viridiane ji gre po glavi misel: »Svojati daš srce in ona te v zahvalo uniči. Svojat ne more drugače.«

Kitajsko leto petelina, v katerem je bila pred petdesetimi leti rojena Tereza Boučková, ki se je za povrhu nekoč pisala Kohoutová (kohout v češčini pomeni petelin), se je končalo enako neobetavno, kot se je začelo, kljub temu da obljublja znatne izboljšave problemov. Razpadajoča družina je dokončno razpadla. Razen če kot obet nečesa novega ne jemljemo dejstva, da je Boučková postala ciganska babica, se pravi babica otroka, ki ga je zaplodil njen posvojeni sin.

Krivično bi bilo, da bi Terezo Boučkovo obsodili, da podaja generalizirano tezo oziroma negativno mnenje o možnostih integracije Romov, tako kot jo je obtožil prej omenjeni pisateljski kolega. Samo iskreno in brez zavor pripoveduje, kaj se ji je pripetilo, kakšna je njena izkušnja ter ob tem razmišlja tudi o širšem kontekstu romske kulture na Češkem.

Kvaliteta knjige je prav njena avtentičnost, nepotvorjenost, »zalogaj resničnega življenja«, kot pravi avtorica. Na Češkem je bila v letih 2008 in 2009 prodajna uspešnica, velja pa tudi za eno od knjig, ki je v tej državi dvignila največ prahu po padcu komunizma.

Za konec povejmo še, da Tereza Boučková s posvojenima sinovoma nima več stikov in da ne ve, kje sta. Po njenem mnenju nista prebrala knjige, ki govori o njiju.