Potopis dame s kamelami štirideset let pozneje

Robyn Davidson je leta 1977 prepešačila 2700 kilometrov avstralske divjine. Lahko njeno zgodbo uvrstimo med klasične potopise?
Objavljeno
07. avgust 2017 16.55
Romana Dobnikar Šeruga
Romana Dobnikar Šeruga
Vas po tem, ko je šestnajstletna Novozelandka Laura Dekker sama objadrala svet, Angležinja Ffyona Campbell pri šestnajstih začela pot okoli sveta in v enajstih letih prehodila 32.000 kilometrov ter petindvajsetletna Avstralka Samantha Gash kot edina ženska in najmlajša udeleženka pretekla štiri puščavske ultramaratone, torej štirikrat po dvesto petdeset kilometrov, še zanima branje štirideset let stare zgodbe o tem, kako je sedemindvajsetletnica sama prepotovala 2700 kilometrov avstralske divjine?

Pri založbi UMco, ki je izdala slovenski prevod knjige Poti Robyn Davidson, očitno menijo, da vas to zanima. Potopisi nemara ne spadajo med najelitnejše literarne žanre (zato jih pogosto opremimo z ambiciozno zvenečo nalepko literarni potopis ali potopisni roman), a bralci jih imajo radi. Branje napetih prigod drugih ljudi v udobnem domačem naslanjaču je navsezadnje ena bolj prijetnih oblik eskapizma. Poti bodo brez dvoma ugajale bralkam oziroma gledalkam še ene knjižne in nato filmske uspešnice, Divja Cheryl Strayed, pripovedi Američanke, ki je prepešačila mogočno Pacifiško gorsko pešpot.

Tudi knjigi Poti, ki je prvič izšla leta 1977, je leta 2012 zagotovila ponatis istoimenska filmska uspešnica z Mio Wasikowsko (na fotografiji) v vlogi neustrašne Avstralke in Adamom Driverjem kot Rickom Smolanom, fotografom National Geographica, ki je s fotoaparatom spremljal njeno pot.

A film je eno, knjiga drugo. Ne le zato, ker je Robyn Davidson v enaki meri rojena pisateljica, kot je rojena pustolovka, je laskavo zapisal New Yorker, v slovenski izdaji pa je Helena Marko poskrbela za odličen, sočen prevod. Zgodba se zares bere, kot da je Robyn Davidson prispela v Alice Springs »z enim psom, šestimi avstralskimi dolarji v žepu in majhnim kovčkom, polnim neprimernih oblačil« – včeraj.

Puščavske kraljice iz viktorijanskih časov

Za samotno potovanje skozi avstralsko divjino ni nepomemben podatek, da se je zgodilo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Za pešačenje v najtežjih podnebnih razmerah s tovorom na štirih kamelah, kompasom, nezanesljivimi zemljevidi in dvosmernim radiem, o katerem se izkaže, da sploh ne dela, so namreč veljala drugačna pravila igre, kot bi zdaj, ko imamo v vsakem pametnem telefonu zbirko orientacijskih modrosti tega sveta, z območja, kamor ne seže mobilni signal, pa lahko iz vsakršne divjine najdemo stik s svetom prek satelitov v vesolju. Skratka, podvig »dame s kamelami«, kakor so za povprečne ljudi nepopisno ekscentrično sedemindvajsetletno popotnico takrat poimenovali svetovni mediji, je bil brez dvoma velik dosežek.

Nikakor pa ne prvi tovrstni. Zgodovina je namreč vsaj od viktorijanskih časov presenetljivo na gosto posejana s pogumnimi popotnicami, ki so jahale kamele in pešačile po puščavah. Nekatere so tudi spisale še danes priljubljene potopise, v katerih ne manjka opisov težkih preizkušenj.

Angležinja Rosita Forbes – bralstvo na Otoku je med obema vojnama željno prebiralo njene pripovedi iz daljnih krajev – je denimo preoblečena, sicer neuspešno, romala v Meko. Tudi Freya Stark, avanturistka britansko-italijanskega porekla, je v približno istem času zaslovela kot izjemna poznavalka arabskega sveta, nato pa je potovala na vse konce sveta, do sedemdesetih let; doživela je sto let, za seboj pa pustila dva ducata potopisov. In Gertrude Bell je bila prava Puščavska kraljica (v istoimenskem filmu jo je precej ponesrečeno odigrala Nicole Kidman). Zraven je bila v času usodnega risanja meja med novimi državami na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer jo še danes poznajo kot mater sodobnega Iraka.

Čeprav nobena od njih ni imela visoke izobrazbe – v njihovem času so se ženske le izjemoma šolale na srednješolski stopnji, na univerze pa se niso smele vpisati –, so se same izobrazile v zgodovini, geografiji, etnografiji, botaniki, pa tudi arheologiji in fotografiji, zlasti pa so tekoče govorile arabsko. Zato so njihovi potopisi bogate zabeležke podrobnih opažanj in dejstev pa tudi opisi domačinov in njihovega načina življenja, ki so ga od blizu spoznavale.

O svojih življenjskih zgodbah in osebnih občutjih pa so bile zelo zadržane. Tu in tam je mogoče sklepati na veliko zahtevnost potovanja, pa tudi, da so neudobje, slabo hrano, vročino ali mraz, bolezni, strah pred roparskimi napadi in kar je bilo še drugih nevarnosti na poti – ki so bile bistveno večje kot danes –, stoično prenesle. Če že, so svoje zgode in nezgode opisale hudomušno, najraje z dobro mero angleškega humorja. »Enemu od gimnastično razpoloženih papuanskih komarjev je očitno uspel zloben načrt, kajti v trenutku, ko smo prispeli v Cairns, sem obležala z mrzlico denga,« Rosita Forbes na kratko opiše, kako hudo je ­zbolela.

Poti, ki jih ni več

Tudi Robyn Davidson se zlepa ne pritožuje nad težavnim potovanjem. Zgodbo pove neolepšano, začini jo z duhovitimi, slikovitimi izrazi. Zdi se, da je vsaka zapisana stvar kratko malo takšna, kot jo je videla ali kakor se ji je zdela. Recimo, da je Alice Springs »tista dingojebina« (prevajalki hvala za tako izvirno besedo). Da so se »kamele prestopale in v zadregi gledale v tla ali pa jo z narejeno sramežljivostjo pogledovale izpod svojih elegantnih trepalnic«. Da je za štiri tisoč dolarjev, s katerimi je njen podvig sponzoriral National Geographic, »prodala velik kos svoje svobode in večino integritete tega potovanja«.

Njene Poti so, tako kot bolj ali manj vsi potopisi iz prejšnjega stoletja, pomnik krajem, ljudem in svetu, kakršnih ni več. Tudi najbolj oddaljena avstralska divjina ni izjema. Pisateljica v pripisu k ponatisu knjige leta 2012 pojasni, da danes ne bi bilo mogoče izvesti potovanja tako kot leta 1977. Ne samo zaradi novih tehnologij, ki bi se jim tudi najbolj pravoveren potohodec stežka odpovedal, »vse več je območij, kamor ne smeš, vse več je ograd, več je avtomobilov, več je nadzora«. Pravi, da so pokrajino, ki jo je zelo dobro poznala, tako preoblikovali, da bi se ji bilo težko in boleče vrniti tja.

Poti so slavospev avstralskemu outbacku, divjini, kakršno poznamo z neštetih čudovitih fotografij. Toda opazovati pokrajino skozi okno klimatiziranega avtomobila in skozi fotografski objektiv je eno, drugo pa se skorajda bosonog vsak dan od jutra do večera prebijati skozi puščavski pesek, se vdati v spremstvo rojev nadležnih muh in v navidezni pusti pokrajini prepoznavati razlike, podrobnosti, spreminjanje. Toda izjemen trud je poplačan. S takšno ekstremno hojo popotnik neizbežno začne razumeti aboridžine in njihov odnos do svete zemlje. Robyn Davidson je bila pred začetkom potovanja naklonjena aboridžinom, kar je bilo v Avstraliji sedemdesetih let izjema, saj je bilo večinsko avstralsko mnenje odkrito rasistično, uradna politika pa genocidna.

Toda njeno razumevanje se je iz načelne naklonjenosti in romantičnih predstav o aboridžinski kulturi, tipične za njene vrstnike, ki so v tistih časih kot prostovoljci odhajali v aboridžinska naselja, poglobilo v razumevanje njihovega načina življenja. S samotno hojo – del poti je z njo hodil aboridžin Eddy –, razvijanjem sposobnosti orientacije, nabiranjem divje hrane, žejo, spanjem pod milim nebom in drugimi veščinami preživetja v divjini se je približala tradicionalnemu načinu aboridžinskega življenja in s tem vsaj nekoliko tudi njihovemu načinu razmišljanja.

Odlaganje bremen

Pripoved Robyn Davidson je v enaki meri potopis o njenem devetmesečnem potovanju iz osrčja Avstralije do Indijskega oceana kot izpoved o njej in njenem notranjem potovanju. Poti so (tudi) zgodba o odlaganju bremen. Bremen s kameljih hrbtov, ki jih je še neizkušena potohodka obložila tako temeljito, da jih je vsako jutro natovarjala po dve uri skupaj, proti koncu pa se je tovor zmanjšal na skrajni minimum, potreben za njeno preživetje in preživetje njenih živali.

Čeprav se je včasih počutila kot »litoželezna amazonka«, kot pravi, se je neizogibno soočila z lastnimi slabostmi, strahovi in dvomi. Preizkušnje so bile fizične, muke psihične. Šla je skozi pekel in videla nebesa.

Pri svetovnih popotnikih, avanturistih in premikalcih meja včasih zmoti nekakšna vzvišenost nad ljudmi, ki da nimajo poguma raztrgati spone vsakdanjega življenja in se podati v neznano. Robyn je skromna, v sebi ne najde nič junaškega. Več kot enkrat zapiše, da to, kar je storila, lahko naredi vsak, če se le odloči. Niti enkrat si ne domišlja, da z vsakim dnem hoje postaja vse bolj podobna aboridžinom, čeprav se je to v resnici zgodilo. Dojame, da dežela, ki jo je obdajala, ni divja, temveč krotka in radodarna, dobrohotna in darežljiva, če si jo le znal videti, če si znal biti del nje.

V nekem trenutku se zazdi, da ji je na potovanju uspelo vstopiti v nov čas, novo dimenzijo, nov prostor. »Tisoče let sem spravila v en dan in celo večnost v vsak korak. Puščavski hrasti so vzdihovali in se sklanjali k meni … Peščene sipine so prihajale in peščene sipine so odhajale. Oblaki so priplavali in oblaki so odtavali in vedno cesta, vedno cesta, vedno cesta.« Na koncu odprtost in praznina pokrajine, ki sta ji bili v začetku grozljivi, povečata njen občutek svobode.