Pralni stroj - »prijatelj, ki ne razočara«

»Ne le kruh, tudi vrtnice!« je znanstveno delo, kakršnega tudi popoln laik težko odloži. Knjigo o ženskah v socializmu je napisala dr. Polona Sitar, ki nima svojega spomina na socializem. Zato se je več kot tri leta družila z ženskami, ki so največje prelomnice v življenju doživljale s prvim pralnim strojem, dostopom do konfekcije in ličil, damskih vložkov in tamponov ter navsezadnje s prvimi (sindikalnimi) izleti.

»Ja, a veš, kakšno veselje je blo to! Ni blo treba na roke prat! Sej mrbit je kira, k rada pere, sam men se zdi, de jo ne boš najdo, težko. So sosede pršle gledat in sprašvale: 'A res opere? A dobr pere?'« Takole se je Mila, rojena leta 1927 v okolici Ljubljane, vživljala v čas, ko so dobili pralni stroj. Iz Italije ga je pretihotapil znanec, mož Jože je dobil nalogo, da je preštudiral, kaj vse je mogoče početi s tistimi gumbi, Mila pa je (spet) prala.

Mila, Meta in Sonja (imena so izmišljena) so glavne junakinje znanstvenega dela, ki je nastalo na osnovi doktorske disertacije 31-letne Polone Sitar, nekdanje raziskovalke pri Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Tri poglobljene biografije je izluščila iz pogovorov z okoli stotimi ljudmi in poskušala orisati pomen potrošnje, tehnološkega razvoja in emancipacije žensk v socialistični Sloveniji. Kljub temu pa je bralcu pustila precej bralskega užitka in dovolila vpogled v preprosta življenja ter vsakdanje radosti in tegobe v domu upokojencev.

Začela bom z naslovom intervjuja v predzadnji Sobotni prilogi Dela: Gospodinjski aparati so spremenili življenje mnogo bolj kot twitter in facebook. Ali se kot pripadnica mlajše generacije in hkrati proučevalka starejše s tem strinjate?

Mislim, da je treba vsako tehnologijo razumeti v družbenem in zgodovinskem kontekstu. Razlika med gospodinjskimi aparati in socialnimi omrežji je v tem, da prvi obljubljajo ljudem, da bodo čas prihranili, med tem ko slednja obljubljajo porabo časa. Težko ocenjujem, do katere mere bodo socialna omrežja, kot je facebook, na dolgi rok spremenila življenje ljudi, nagibam pa se k temu, da bodo bolj vplivala nanja kot gospodinjski aparati. Ti so prinesli pomemben premik v razumevanju razdelitve dela med spoloma ter s tem odnosov v gospodinjstvu, spremenili so tudi komunikacijo v družini, življenjske vzorce, pričakovanja, toda komunikacijske tehnologije imajo širše družbene posledice. Vplivajo na komunikacijo v zasebni in javni sferi, na razvoj političnih kampanj, trg dela, novinarstvo, socialni in simbolni kapital ljudi, razvoj jezika ...

Če ostaneva pri razkoraku med generacijama: v knjigi uvajate koncept spominskega kapitala. Zakaj je ta relevanten?

Ta koncept opredelim kot skupek znanj, izkušenj mojih sogovornic in sogovornikov (med nami je bilo večinoma za dve generaciji starostne razlike) o preteklosti, o življenju v socializmu. Menim, da jim spominski kapital podarja superiorni položaj v odnosu do generacije, ki v socializmu ni živela. Velikokrat so namreč moji generaciji očitali, da ima idealističen pogled na ta čas. Predvsem pa jim ta kapital pride prav, ko govorijo o iskanju tako imenovane tretje poti, o nekakšnem novem utopičnem družbeno-političnem sistemu, ki bi predstavljal brikolaž elementov socializma in kapitalizma. Bolj kot za nostalgijo po preteklosti, gre za nostalgijo po prihodnosti, v kateri se bo pojem upanja ponovno aktualiziral. Na temelju tega spominskega kapitala, na osnovi izkušenj in modrosti upokojeni sogovorniki legitimirajo lastno vrednost, ki je ne morejo več utemeljevati na svoji delavski identiteti.

Med gospodinjskimi aparati, ki so najbolj vplivali na družinske in družbene odnose, izpostavljate pralnistroj. Zakaj ste prav tega postavili na prvo mesto, in ne recimo avtomobila ali televizije?

Preprosto sem sledila sogovornicam, ko sem jih spraševala o tem, kateri so bili njihovi predmeti poželenja pri nakupovanju. Največkrat so mi odgovorile, da je bil to pralni stroj, poleg menstrualnih vložkov. Seveda je pomembno, ali sprašuješ žensko ali moškega. Zadnji niso imeli izkušnje s pranjem na roko, ki je bilo izjemno težko fizično delo, zato pralnega stroja niso postavili na prvo mesto. Tehnološki razvoj je bil postopen, po hitrem širjenju od šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja pralni stroji niso več predstavljali luksuza, ampak so skupaj z drugimi gospodinjskimi pripomočki postajali rekviziti sodobnega družinskega življenja. Avto velja za pomembnejšo tehnologijo v primerjavi s pralnim strojem, ker reflektira hierarhijo med spoloma in ni naključje, da se prva tehnologija povezuje z moškim spolom, druga pa z ženskim. Razlike med spoloma so vgrajene tudi v način, kako v dom umestimo tehnologijo. Televizor in komunikacijske tehnologije »sodijo« skupaj z moškimi v dnevno sobo, pralni stroj pa z ženskami kuhinjo. Pralni stroj bo v tekmi s predmeti, ki so umeščeni v moško domeno, vedno izgubil, dokler bodo tehnologije odraz odnosov v patriarhalni družbi, v kateri ima ženski spol podrejeno vlogo in s tem tudi tehnologije, ki se mu pripisujejo.

Veliko o družbenih vlogah povedo oglasi, ki ste jih zbrali. V njih je pralni stroj »pravi korak do zadovoljstva ženske«, »prijatelj, ki ne razočara« ... Torej sploh ne gre za vsesplošno olajšanje v družini, ampak za korist, ki pripada izključno ženski?

Oglasi so nagovarjali žensko, pomenili so razbremenitev pri njenih dolžnostih in manj pomoč vsej družini. Pričakovanja do žensk, da opravijo gospodinjsko delo in skrbijo za otroke ob tem, da so polno zaposlene, je ostalo tudi v jugoslovanski družbi. Pomembna se mi zdi razlika v javnem diskurzu o relokaciji gospodinjskega dela iz zasebne v javno sfero. Oglasi v petdesetih letih so ženskam svetovali, naj prihranjeni čas - poleg vzgoji otrok - posvetijo udejstvovanju v javnem in političnem življenju, izobraževanju in družbenim dejavnostim, oglasi v sedemdesetih pa, da naj poleg skrbi za otroke prosti čas namenijo kultiviranju lastne fizične privlačnosti in doseganju višjih standardov čistoče v domu, ne pa recimo sodelovanju v javnem življenju.

Zakaj ta pot nazaj? Torej od jeklene delavke in udarnice do gospodinje in urejene žene in matere ... Ali kakor ste slikovito ponazorili v knjigi: revolucionarka postaja dekle iz reklame za pralni prašek ali olje Zvezda.

Ključno je, da so leta 1953 po formalnem izenačenju pravic žensk s pravicami moških ukinili Antifašistično fronto žena (AFŽ). Začel se je proces retradicionalizacije jugoslovanske družbe, kar je v praksi pomenilo, da so ženske manj sodelovale v družbenem in političnem življenju, v javnem diskurzu je bilo vse več pozivov k temu, naj se vrnejo v dom, naj bodo bolj ženstvene. Prav tako se je med letoma 1949 in 1952 za nekaj odstotkov zmanjšala zaposlitev žensk, primanjkovalo je vzgojnih ustanov - vrtcev ... Osrednja tema novinarskih besedil so postale zaščita mater in otrok, nasveti za gospodinje, ženski aktivizem pa so vse bolj zamenjevale modne strani ...

Koliko pa je na ta proces vplivalo potrošništvo, ki ga je po Informbiroju prinesel k nam vpliv z zahoda?
Tudi to je vplivalo, seveda. Čedalje bolj navzoča je bila ideja, da ženskam za uspeh socializma ni več treba žrtvovati njihove lepote in ženstvenosti. Moda in lepota, ki sta prej pomenili buržujsko neumnost, sta začeli predstavljati simbol socialistične modernosti. Slovenke so pri dekoraciji svojega telesa vse bolj sprejemale zahodne koncepte lepotnih standardov. Z nakupovanjem in s kultivacijo zunanjega videza so ustvarile svojo idejo fizične privlačnosti. Prav tako je bila Jugoslavija prva socialistična država, ki je določila, da je legitimno delati za zvišanje življenjskega standarda posameznikov.

Če se vrneva k tehnologiji, ki naj bi ženskam omogočila več prostega časa: kdaj pravzaprav dobi ženska zares pravico do tega časa?

Ko so se ženske zaposlile, so dobile občutek, da jim prosti čas pripada, ker so si ga zaslužile s plačanim delom - v nasprotju z brezposelnimi gospodinjami, ki so bile ves čas doma in njihovo delo ni bilo družbeno vrednoteno, ker ni bilo plačano z denarjem. Ključno je tudi razumeti, da v gospodinjstvu aktivnosti potekajo ves čas. Količina časa za vzgojo otroka ni fleksibilna in ne more biti zmanjšana in mnogokrat je bilo to, kar se je zdelo kot prosti čas žensk, opravljanje gospodinjskih del in skrb za druge družinske člane. Mislim, da ženska do danes še ni dobila polne pravice do prostega časa. Za to bo potreben premik družbene zavesti. Stremeti je treba k spremembam odnosov med spoloma tako v družini kot v družbi in ustvariti podporno okolje za razbremenitev žensk.

Jana, 1973. Foto: Dokumentacija Dela

Zanimivo je brati ugotovitve vaših sogovornic o tem, kako so se spremenile njihove dolžnosti po nakupu pralnega stroja. Kakšen je pomen čistega, belega perila v družbeni hierarhiji?

Družbena pričakovanja glede standardov čistoče v gospodinjstvu sodobnih žena so postajala čedalje višja. Prati je bilo treba pogosteje, oblačila so morala biti čista. Čistost je ključni element gospodinjskega dela, ki pa se ne nanaša le na sam akt, ampak vedno tudi na osebo, ki čisti. Zato je pranje perila proizvajanje sebstva ženskosti, kar je zelo dobro razvidno iz oglasov. Sredi 20. stoletja postane gospodinjsko delo tudi izraz ljubezni, topline, ženske pa so specializirane za nudenje emocionalne podpore družinskim članom. Čistoča perila je izraz materinske ljubezni ter širše odgovornosti za dobrobit družine in družbe. Pomen čistega, belega perila v družbeni hierarhiji se zrcali tudi v tem, da je za pripadnike delavskega razreda značilno, da čistost in urejenost vrednotijo višje od srednjega razreda in si za to bistveno bolj zavzeto prizadevajo. Ženske so se poskušale distancirati od delavskega razreda z investicijo v čistost svojih oblek in teles ter s tem postati del srednjega razreda. Pri tem moramo razumeti simbolizem čistoče in umazanije. Umazanost je namreč simbol bolezni, družbene deprivacije, nevrednosti, čistost pa spoštovanja, zdravja, vrlin. Množična dostopnost do pralnega stroja omaja povezavo med družbenim položajem in merili čistoče, ki so lahko segala samo tako visoko, kot jih je lahko izpolnil pralni stroj, niso pa se več merila po vnemi drgnjenja pri ročnem pranju. Tako ženskam delavskega razreda ni bilo potrebno preseči standardov čistoče srednjega razreda, da bi lahko dosegle občutek samospoštovanja, ker so s pralnim storjem prale tudi ženske srednjega razreda.

Kako se je pravzaprav razvijala ideja knjige in kako ste izbrali sogovornike?

Ker me je zanimalo življenje v socialistični Sloveniji, sem vzpostavila stik z generacijo, ki je živela aktivno življenje v tem času. Najprej sem se zbližala z Meto, ki živi v enem izmed ljubljanskih domov upokojencev, ona me je predstavila svoji socialni mreži ljudi, s katerimi sem prav tako opravila intervjuje. Večina sogovornikov je prihajala iz Ljubljane ali njene okolice. Ker sem hotela dobiti tudi izkušnje s podeželja, sem preko lastne socialne mreže obiskala še nekaj sogovornikov na Primorskem in Štajerskem.

V knjigi je veliko delov, kjer lahko začutimo razpoloženje v domu, spoznamo okoliščine vaših srečanj, izvemo intimne podrobnosti o sogovornicah ... Zdi se, kot da ste te dele v knjigo uvrstili iz spoštovanja do njih. Kakšna je vloga tovrstnih literarnih vložkov v znanstvenem delu?

Bolj literarne elemente sem pustila v besedilu predvsem iz spoštovanja do bralk in bralcev, ker se mi je zdelo, da jih bom tako bolje vpeljala v zgodbo in jih ne bom prikrajšala za bralski užitek. Čeprav gre za znanstveno delo, sem vsaj delno poskušala zabrisati mejo med znanstvenim in literarnim pisanjem. Želela sem si napisati knjigo, ki bi se brala na dveh ravneh, torej tudi če nisi znanstveno podkovan, lahko slediš zgodbi, hkrati pa je bilo treba še vedno napisati znanstveno delo, saj knjiga temelji na moji doktorski disertaciji. V tujini je literarna antropologija že kar dobro razvita, v Sloveniji pa žal ne. Prav tako sem z literarnimi elementi poskušala približati atmosfero doma starejših, lastno vlogo ter sogovornice in sogovornike same. Poskušala sem pokazati večplastnost in paradokse, v katerih so se znašli v vsakdanjem življenju, včasih tudi s precej intimnimi podrobnostmi iz nihovega življenja, ter jih čim bolj približati bralcem, da bi se z njimi čim laže poistovetili.

Njihove pripovedi ste zapisali v pogovornem jeziku. Zakaj?

Z metodo ustne zgodovine prikažeš različno doživljanje sogovornic in sogovornikov, prenos vrednot skozi generacije in občutke posameznikov. Ker ustni podatek izvira iz neposrednje izkušnje, se mi je zdelo, da če bi na novo napisala njihove izjave, da bi se s tem del osebne izkušnje in individualnega izražanja izgubilo oziroma struktura občutenja.

Kateri izmed dejavnikov, ki jih opisujete v knjigi, je po vašem mnenju najbolj zaznamoval življenje žensk v socializmu?

Zaposlitev za polni delovni čas. To je bil dejavnik, ki jim je omogočil oblikovanje alternativne identitete k tistim, ki so jih imele v družini kot matere in žene. Lastni zaslužek jim je omogočil večjo svobodo pri načinu potrošnje, ekonomska neodvisnost od moških jih je navdala z občutkom lastnega zadovoljstva, moralne superiornosti in moči. Tu bi aplicirala na današnji čas, ko liberalni kapitalizem pod pretvezo do žensk prijaznih politik uvaja kot možnost izbire polovični delovni čas. Ta ne pomeni le polovičnega dohodka in zmanjšanih socialnih pravic, ampak na dolgi rok tudi manjšo pokojnino. Ženske so na ta način obravnavane kot drugorazredna delovna moč, ki skrbi za otroke in gospodinjstvo, v javnosti pa o tem govorijo kot o politiki, prijazni do žensk. Mislim, da moja knjiga dovolj nazorno prikazuje, kako pomembna je polna zaposlenost žensk in s kakšnimi mehanizmi družbenega sistema so se morale ženske boriti za enakopravnost v preteklosti in s kakšnimi se morajo še vedno. Šele ko dobro poznaš družbeni sistem, v katerem živiš in svoj položaj v njem, se lahko proti njemu tudi boriš.