Prava knjiga ob pravem času

V romanu Marija Čuka se vse zgodi od 10. do noči s 13. na 14. julij 1920, v kateri je pogorel slovenski Narodni dom v Trstu.

Objavljeno
18. junij 2020 12.05
Posodobljeno
18. junij 2020 12.05
Italijanski fašisti so slovenski Narodni dom v Trstu požgali leta 1920. Foto Muzej Novejše Zgodovine Slovenije
Letošnjo stoto obletnico požiga tržaškega Narodnega doma obeležuje tudi roman tržaškega pesnika, pisatelja, režiserja, dramatika, novinarja in urednika Marija Čuka, v katerem se intimna zgodba dunajskega para na obisku v Trstu spremeni v moro.

»In trobente gasilce so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilom, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok. »Eia, eia, eia – alala!« so kričali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj več ljudi.
Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave.« Tako je prizor po svojih spominih v noveli Grmada v pristanu v zbirki novel Kres v pristanu opisal Boris Pahor, takrat skoraj sedemletni deček.
 

Helmut in Flora


Marij Čuk je izbral malce drugačno perspektivo: »V soboto, 10. julija 1920, je bil Otto von Helmut ob 5.40 na dunajski Južni postaji.« Zastopnik dunajske zavarovalnice se je bil namenil poslovno v Trst, nekdanje največje pristanišče avstro-ogrskega imperija, kjer naj bi v vse bolj trubulentnem času, nenaklonjenemu Avstrijcem, uredil nepremičninske zahtevke svojih dunajskih strank.
Na nekajdnevno potovanje si je von Helmut privoščil vzeti še gospodično Floro Schwarzkopf, slaščičarko iz takratnega dunajskega shajališča petičnežev Zum Schwarzen Kameel, skratka priležnico z dunajskega podeželja, v katero se je zaljubil.

Potovanje in bivanje jima je uredila tržaška odvetniška pisarna, nastanili so ju v hotelu Balkan v znameniti stavbi Maksa Fabianija ob Vojaškem trgu, za katero mu je sogovornik v pogovoru pred potovanjem povedal, da velja poslopje, ki ga je s sredstvi Tržaške hranilnice in posojilnice leta 1904 zgradilo slovensko gradbeno podjetje Martelanc, za eno »najlepših in najbolj funkcionalnih tovrstnih zgradb v Evropi,« sicer pa je bil nespregledljiv simbol ne le slovenske navzočnosti v Trstu amapak tudi izraz velike gospodarske in kulturne moči tržaških Slovencev na začetku 20. stoletja.
 

Črnosrajčniki na ulicah


Dunajski parček je torej vržen v neznano mesto in gostitelji jima na nevsiljive načine dajejo vedeti, da vzdušje v njem ni več najbolj prešerno, poslušati morata razlage, da se je nekdaj do različnih prebivalcev strpno mesto pod vplivom italijanskega iredentizma spremenilo, gostitelj jima navrže: »(...) ko se bosta jutri sprehajala po mestu, je zelo možno, da bosta srečala skupinice treh, štirih moških, mlajših in starejših, oblečenih v črno, s črno srajco, namreč. Ne bojta se, niso pretirano škodljivi in nevarni. Gre le za prenapeteže in nastopače, ki si utvarjajo zbrisati vse ostaline Avstro-Ogrske in poitalijančiti Trst te celoten svet.«

Čuk z intimno zgodbo o paru v Trstu riše zgodbo, ki razkriva čas, zlovešče vzdušje takratnega Trsta tik preden je fanatični Francesco Guinta, ki ga je Mussolini v Trst poslal organizirat fašistično celico, fascio triestino di combattimento, s pajdaši uresničil drobec načrtovanega veličastnega pohoda za Italijo in italijanstvo in Narodni dom požgal. 

Čukov dunajski parček se seznani s Hugom Roblekom in njegovo ženo Pavlo, ki sta se na poti s Tirolskega na Bled po naključju ustavila v Trstu, a tam je sloviti slovenski planinec dočakal nesmiselno smrt, ona pa hudo poškodbe po skoku iz gorečega Narodnega doma. 
 

Črne sence in oblaki


Na tradicionalnem Poletnem plesu v Fabijanijevi palači je eden od govornikov, ogdovorni urednik in izdajatelj Edinosti Štefan Godina, povedal: »Vsak dan je naš slovenski človek na hudih preizkušnjah, nova vladavina mu krati že pridobljene in izbojevane pravice. Vsak dan se moramo boriti za to, za kar se ne bi smeli boriti: za jezik, šolstvo, kulturo in dostojanstvo. Na tem delu sveta živimo od nekdaj. Od vedno. Črne sence in oblaki pa nam kratijo pravico do življenja in prosvetnega udejstvovanja. Najraje bi nas izgnali. Najraje bi videli, da nas ne bi bilo več.« 

Čukova zgodba poleg takih rekonstruiranih prizorov prepričljivo razgrinja tisto, kar sicer ostane spregledano, intimne reakcije na grožnje in pritiske, ki jih je moralo slovensko prebivalstvo prenašati takrat in potem še dolgo vrsto let, ko so prišla na vrsto poitalijančevanja imen in priimkov, prepoved uporabe slovenskega jezika in vse druge dobrote fašističnega italijanstva.

Po tej plati je izid kratkega romana – kot pravi sporočilo založbe Mladika je »prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva« – še posebej odličen založniški dogodek ob bližnji stoti obletnici nasilnega dejanja in napovedani italijanski vrnitvi poslopja na Ulici Filzi 9 slovenski narodni skupnosti.