Pravi dom je tam, kjer bivajo naši ideali

Študija, bolje rečeno v knjigo sestavljena predavanja z naslovom Raznolikost religioznega izkustva (Krtina, zbirka Temeljna dela, prevod Sebastjan Vörös) harvardskega profesorja Williama Jamesa je zelo zanimivo, toda nepotrpežljivi duši lahko da dolgočasno branje. Za tem vtisom pa se skrivajo rudniki intelektualnih presežkov in duhovnih diamantov, v katerih se je pisec izkazal ne le kot poznavalec, temveč kot pretanjen in pronicljiv erudit.

Zase in za svoje študije, kakor tudi za celotno znanost, je proti koncu knjige napisal, da so črnobeli, bolje rečeno brezbarvni prikaz suhe realnosti, ki ne more konkurirati barviti pokrajni, na kateri počiva religija. Na ravni znanosti se religiji pravzaprav še najbolj približa filozofija, in če si dovolimo s tega mesta interpretirati avtorja, se ta izkaže v temeljnem spoznavoslovnem vprašanju, namreč, ali je občutek božanske navzočnosti pri človeku tudi objektivno resničen. In obrnjeno, ali lahko filozofija da univerzalno veljavo človekovemu čutu za božansko?

James je po eni strani pokazal in dokazal, da se religiozno življenje suče okrog osi človekove skrbi za lastno usodo. V tem smislu, pravi, religija predstavlja prelomno poglavje v zgodovini človekovega egoizma. To je tudi tovrstni citat, ki so ga redaktorji knjižne zbirke Temeljna dela pri založbi Krtina imeli za najpomembnejšega, zato so ga postavili na zadnjo platnico slovenskega prevoda knjige. Avtor je v zadnji četrtini knjige zapisal, kako zares verjame, da je globlji izvor religioznosti občutenje in da so filozofske in teološke formule zgolj sekundarni produkti, »podobni prevodom izvirnika v tuj jezik«. Izhodišče, ki sledi kot pomanjkljiva nujnost, je, da smo ljudje misleča bitja, zato razuma ne moremo izključiti iz nobene dejavnosti. Misliti religijo na ravni racionalnega argumenta je eno, misliti religijo na podlagi subjektivnega individualnega odnosa z nevidnim božanstvom je drugo. Prvo gradi občeveljavnost z objektivnimi merili, tako, če pridemo do Kanta, gradi celo moralo (etiko) na postulatih razuma, drugo ponuja konglomerat nepreverljivih izkustev, praktično religijo, »metafizični nestvor, ki nam ga ponujajo v češčenje, scela neuporaben umislek učenjaškega duha«. Na koncu racionalnega argumenta lahko stoji le ugotovitev, da z razumskimi sredstvi ne moremo dokazati resničnosti oznanil, dejanskost Boga namreč pripada izkustveni ravni. Od tu naprej bi se lahko razvila predvsem utilitaristična interpretacija, namreč serija argumentov o koristnosti religije, toda prišlo bi do neljubega preostanka. Povrh bi to šlo vstran od bistva njene brezpogojnosti in absolutnosti Boga. Kaj sta potem torej duša in bistvo religije?

Duša in bistvo religije je molitev

Duša in bistvo religije, pravi avtor, je molitev. Odnos z Bogom se udejanja v molitvi. Citira Augusta Sabatiera, ki ta odnos po liberalnem teologu povzema takole: »Religija je odnos z Bogom, je zavestno in hoteno razmerje, v katerem se trpeča duša zateče v objem skrivnostne sile, od katere se čuti odvisno in od katere zavisi njena usoda.« Potem logično sledi najpomembnejše vprašanje, namreč, ali je zavest, ki jo poraja molitev, varljiva, ali ne.

S tem vprašanjem se avtor knjige ukvarja skozi vso knjigo in značilnost religioznega življenja nariše v tehle smereh: prvič ugotovi, da je vidni svet del duhovnega univerzuma, iz katerega črpa smisel. Drugič, ugotovi, je človekov končni smoter zedinjenje s tem širšim univerzumom oziroma vzpostavitev ubranega razmerja z njim. Tretjič je molitev oblika notranjega odnosa z duhom tega širšega univerzuma. Naj gre za Boga ali za Zakon, gre za proces, v katerem pride do pretoka duhovne energije, ta pa ima dejanske psihološke in materialne učinke. Religija človeku da svežo vnemo, ki se odraža kot očaranost in nagnjenje k resnosti in junaštvu. Daje občutek varnosti, porodi spokojno srce in ljubeč odnos do sočloveka.

Kjer med ljudmi ni razlik

Vsa ta spoznanja avtorja vodijo v vprašanje, ali je v vseh kombinacijah dejstev, iluzij in trditev, obstoj religij nekaj slabega. Odgovor je negativen. Razlog, pojasni avtor je v tem, da »preprosto ne vidim, kako bi bilo mogoče, da bi bitja, ki živijo v tako različnih okoliščinah in imajo tako različne zmožnosti kot človeški posamezniki, imela vsa identične vloge in dolžnosti«. Vsak med njimi, pravi, se spopada s svojimi lastnimi težavami, ki zahtevajo edinstvene rešitve. Toda za vsakega drugačne. Božanskosti ni mogoče zvesti na eno samo prvino, temveč se sestoji iz nabora lastnosti in različni ljudje lahko izberejo tisto, »ki bi ji bili pripravljeni posvetiti svoje življenje«. Ljudje živimo v parcialnih sistemih in posamezni deli, zapiše, v duhovnem življenju niso prosto izmenljivi. Če smo bolne duše, nas bo žejalo po odrešitveni religiji in odpre se vprašanje, zakaj bi si nekdo belil lase z odrešitvijo, če je njegova nrav zdravodušna.

Vseeno je mogoče določiti os religije, ta pa je v skrbi za lastno usodo. Ljudje se odzivajo na osebne nagovore. Z božanstvom se srečuje v polju osebnih interesov. In tu je bistvena razlika med religijo in znanostjo, kajti znanost je osebnemu gledišču obrnila hrbet. Religijo bi bilo torej zlahka obravnavati kor »prežitek«, kot ostalino, kot atavistično stvar.

Toda to je shema, ki predpostavlja delitev na objektivni del in na subjektivni del sveta. Končno, pravi avtor, pa obvelja, da sta bit sveta in bit našega izkustva eno in isto. In velja, da je v znanosti, ki je objektivna, »os realnosti napeljana izključno skozi egoistične predele«, ki so nanjo nanizani kot biseri na ogrlico. In naprej. Čeprav je religija egoistična, pravi, je manj votla in abstraktna kot znanost, ki s ponosom razglaša, kako malo ji je mar za vse zasebne vidike življenja. Človeka naredi resnično globokega njegova pripravljenost zaživeti v miselni sferi, katere vprašanja se nanašajo na posamezne usode. Živeti v tej sferi pomeni biti religiozen. Ko postanemo religiozni, se namreč preko področij, ki so nam v tem smislu edina na voljo, povežemo s poslednjo resničnostjo. In naša poglavitna skrb je lastna odrešitev. Tu se občutje »nadpostavi« razumu. Religija je na tej točki nepogrešljivi del človeške zgodovine, ki se ukvarja z osebnimi usodami in je v stiku z absolutnimi bitnostmi.

Seveda se spet postavi vprašanje, ali je iz tega mogoče izvleči splošno sporočilo za vse človeštvo. Misli in občutki so determinante našega vedênja. Isto vedênje je lahko posledica bodisi občutka bodisi misli, pravi. Religija je idejno lahko zelo raznolika, toda občutenja in vedênja so skorajda vedno enaki. Med stoiškimi, krščanskimi in budističnimi svetniki domala ni razlik. Ideje, simboli in podobno so le dodatne zanke, električni krog, ki poganja vse religiozne dejavnosti, teče med vedênjem in občutenjem. Verniki se ne sprašujejo, ali Bog obstaja, temveč, kako ga lahko uporabimo. Toda tu so tudi skupni imenovalci religij. Vse religije imajo skupno splošno oznanilo in to se sestoji iz dveh delov. Prvi je nelagodje, drugi je odrešitev.

Nelagodje je občutek, da je z našim naravnim stanjem nekaj zelo narobe. Odrešitev pa je občutek, da je temeljna neprijetnost odpravljena, ko vzpostavimo ustrezen odnos z višjimi silami. Te človeka presegajo in človeku dajejo občutek varnosti in radosti. Vse teološke šole so si edine, da ta nekaj »VEČ«, tisto, kar človeka presega, res obstaja. Nekatere so mnenja, da obstaja v podobi osebnega boga ali bogov, druge ga pojmujejo kot duhovni tok, ki je vgrajen v strukturo univerzuma. Vse šole so si tudi edine, da ta »VEČ« tudi deluje in da je za človeka dobro, da mu podredi svoje življenje. Žolčne debate pa potekajo med zagovorniki panteizma in teizma, narave in drugega rojstva, dobrih del, milosti in karme, nesmrtnosti in reinkarnacije ter racionalizma in mistike.

Nekaj več, resnica in nadprepričanje

Tudi William James, avtor knjige, ki jo obravnavamo, se v delu preizkusi s hipotezo. Potrdi tezo o nekaj »VEČ« in o pomenu našega »zedinjenja« z njim. Ubeseditev in konkretizacija teh dveh dejstev terja previdnost in modrost, zato se avtor zateče k načelnemu izrazoslovju, ki bi ga lahko privzeli tudi psihologi. V tem kontekstu omeni »nezavedni jaz«, »ki se je v sodobnem času uveljavil kot splošno priznana psihološka entiteta, ravno tisti posredniški izraz, ki ga potrebujemo«. Tu se je avtor sklical na raziskave transmarginalnega polja Frederica Myersa in njegovo delo Human Personality in the Light of Recent Research. To se sklada tudi s poglavji knjige, v katerih James analizira spreobrnitev, mistično doživljanje in molitev. Karkoli že bi naj ta »VEČ« bil na »drugi strani meje«, (ta meja pa je smrt op.p), pravi avtor, »je na tej strani podzavestno nadaljevanje zavestnega življenja. S tem psihološkim dejstvom ohranimo stik z znanostjo, potrdimo pa teološko domnevo, da religioznega človeka vzgiblje zunanja sila, »saj je za vpade iz podzavestnih predelov med drugim značilno, da si nadenejo objektivni videz in vzbudijo prepričanje, da je pod zunanjim nadzorom. In kako je z religioznim prepričanjem, da je zunanji izvor izvira z »višje« ravni? »Ker je v rokah višjih središč našega skritega duha, občutek zedinjenja z močjo, ki nas presega, ni zgolj utvara, temveč dobesedna resnica.«

Za znanost o religijah je to najboljša vstopna točka, toda že v naslednjem koraku nastopijo težave. Tu se namreč začne domena nadprepričanj. Tu nastopi mistika, transcendentalni idealizem ipd., in ti nas začnejo prepričevati, da se v religioznem izkustvu končni jaz združi z absolutnim jazom, z Bogom oziroma s svetovno dušo, s katerim je bil vseskozi eno. Avtor povsem jasno pove, da sam takšnih izkušenj nima in ne more potrditi izkustva končnega jaza ali česa podobnega. Vse drugo je v ponudbi stvar svobode, pove pa, da je treba »nadprepričanja«, ki so nepogrešljiva, obravnavati s spoštljivostjo in strpnostjo. Pri človeku so namreč najbolj zanimiva prav njegova nadprepričanja. Toda če ta odmislimo, in se zamejimo na skupno in obče, najdemo pozitivno vsebino religioznega doživljanja, ki je „tako se mi zdi, dobesedno in objektivno resnična“.

Potem pride tisto zanimivo, kajti avtor pove, da je tudi ta njegova hipoteza o skrajnih mejah človekovega jaza, »seveda takisto zgolj nadprepričanje«, ki bi se komu lahko zdelo »celo bolj podobno klavrnemu podprepičanju«. Zato ljudi drugačnih prepričanj prosi za enako mero potrpežljivosti, kot bi jo, če bi bile vloge obrnjene, »vi bili deležni z moje strani«. Naš pravi dom, je zapisal, je tam, kjer bivajo naši ideali. Ko s tako religijo stopimo v odnos, postanemo nov človek.