Tiskane izdaje
Njena bralska kondicija je zagotovo dobra, saj že dolgo in na različnih koncih objavlja zapise o knjigah ter nasploh velja za eno naših vodilnih kritiških peres. Tudi prebiranje 130 romanov z lansko letnico je očitno ni dotolklo. O kresnikovih nominirancih razmišlja tudi, kot pravi, med kopanjem sinka, ki ga je rodila pred kratkim.
V zapisu Tine Vrščaj v Pogledih berem, da 'daje žirija prednost umetniškemu, poetičnemu in celo hermetičnemu'. Kako komentirate to izjavo?
Mislim, da noben izmed nas, ki sedimo v žiriji, ni gledal na umetniškost, poetičnost ali celo hermetičnost dela. Kaj pravzaprav te oznake povedo o določenem romanu? Nič. Če s tem merite na pretekle diskusije, v kateri smeri bi moral hoditi kresnik, torej v smeri bodisi zahtevnejšega bodisi populističnega bralca, se mi to zdi povsem neproduktivno. Romanu je, in to govorim s stališča literarne teoretičarke, precej enostavno določiti kvalitativne vrednosti. Če pa govorim s stališča bralke, hitro razberem, katera dela me intelektualno intrigirajo. Če se želite ob določeni pisavi zabavati, raje sezite po križanki ali tabloidnem časopisu, roman pa mora, vsaj po mojih kriterijih, dosegati intelektualno globino, mi kot bralki nekaj dati, izzvati moje gledišče na svet.
Kot kritičarka že leta ocenjujete slovenski roman, zdaj ste kot članica kresnikove žirije pregledali še celoletno produkcijo. Kakšna je po vašem kondicija slovenskega romana?
Kondicija slovenskega romana je odlična, govorim seveda sodeč po končnem izboru, ki smo ga naredili. Slovenski romanopisci si prizadevajo biti inovativni, skušajo slediti svetovnim trendom, pa tudi se odzivati na dano družbeno situacijo na lokalni ravni. Skoraj vsi avtorji, uvrščeni v peterico, pa tudi deseterico, imajo pred očmi vprašanje, kakšna je vloga umetnosti in s tem seveda tudi pisatelja v današnjem brezspominskem svetu, ki s takšno lahkoto briše posameznikovo identiteto. Ali če še nekoliko pretiravam, kakšna je sploh še vloga pisatelja, ko je vsakdo prepričan, da je njegova zgodba dovolj pomembna in zveličavna, da pristane v knjigi.
Morda je to samo moja projekcija, toda zdi se mi, da vsem nominirancem nekje v ozadju brni strojček, ki sproti prečiščuje tisto, kar ustvarjajo, in da so avtorji zaradi ponižujočega in malverzacijskega odnosa do umetnosti v svojih držah še toliko bolj radikalni, da ne rečem brezkompromisni. Tisti, ki trdijo, da so slovenski romanopisci zaprti v slonokoščeni stolp in da vztrajajo v svoji vzvišeni drži, niso resnični bralci trenutne slovenske literarne produkcije.
Moram pa dodati, da me preseneča, koliko nekakovostnih romanov s pomočjo Javne agencije za knjigo izide pri nas. Narediti bi morali nekakšen predizbor, torej premisliti, kateri romani si zaslužijo subvencijo in kateri so zgolj avtorjev egotrip oziroma poganjajo založniške mahinacije v prazen vakuumski prostor.
So bila v stotrideseterici slovenskih romanov z letnico 2014 kakšna presenečenja, kakšen zanimiv trend?
Letos smo prebirali kar nekaj odvetniških zgodb, pa eno zgodbo o izbrisanih; bilo je tudi kar nekaj spraševanja o drugosti ali, če sem bolj specifična, o pojavu neonacizma, o medgeneracijskih trkih, pa o izgubljanju jezika, torej tako imenovanih migrantih v evropskem bazenu, o staranju; seveda niso umanjkali niti protesti. Očitno je preteklo dovolj časa, do so se romanopisci odločili analizirati tudi to delikatno polje. Lahko bi rekla, da je bilo letos manj žanrskih zgodb, čeprav je to spet odvisno, s katerega zornega kota pogledamo na določen roman, in tu, se mi zdi, ima nagrada kresnik kar nekaj manevrskega prostora. Hočem reči, da je to edina nagrada za romaneskno delo pri nas in da so potemtakem mnenja, za kaj bi se morala odločati žirija, torej za bolj populistično, plažno pisanje ali za visoko beletristiko, precej deljena. Osebno se mi zdi bolj produktivno pogledati, s kakšne pozicije je pisan določen roman, s pozicije centra ali periferije.
Kaj pa generacijski prelomi v slovenskem romanu? Mladi pisatelji niso prišli v ospredje, starejši tudi ne, glavna vloga pripada srednji generaciji, se mi zdi.
Ja, tu se moram strinjati z vami. Letos ni bilo posebnih presenečenj, kot na primer lani, ko sta bila v peterici kar dva prvenca. Veronika Simoniti je resda letos izdala romaneskni prvenec, toda to je avtorica, ki ima za seboj precejšnjo kilometrino pisanja kratkih zgodb in poezije. Torej, edina letošnja posebnost, ki bi jo izpostavila, je, da so avtorji, uvrščeni v peterico, napisali svoja doslej najboljša dela, da so šli v prevpraševanju določene teme najdlje. Mislim, da to vedo tudi avtorji sami pri sebi.
Žanrsko polje torej stagnira?
Ja in ne. Ne bi izpostavljala vsakega avtorja posebej, pa vendarle, roman, ki ga je napisal Miha Mazzini, Izbrisana, in s katerim je bil uvrščen v deseterico, je s tematskega vidika pomemben. Odprl je neki diskurz, torej diskurz o izbrisanih, ki je bil v Sloveniji, tudi med pisatelji, dolgo spregledan, zamolčan, če hočete. Poleg tega na pisateljsko srenjo naslavlja še eno vprašanje – ali je kot pisatelj mogoče ostati avtonomen, če prejemaš državne štipendije in subvencije; to lahko razumemo samo kot provokacijo, v kateri je vendarle tudi zrno resnice. Torej, roman Izbrisana, ki podaja nekakšno genezo slovenske družbe, je tudi žanrsko odlično narejen; Mazzini je namreč nenadkriljiv v karikaturnem prikazovanju Slovencev in slovenstva.
Po drugi strani je na primer Dušan Šarotar napisal žanrsko precej razburkan roman. Panorama je med Šarotarjevimi deli najbolj eksperimentatorska in jo med drugim lahko beremo izključno kot popotniški roman, čeprav Šarotar ni conradovski prodiralec v osrčje teme, temveč v drugih pokrajinah išče predvsem mir za lastno ustvarjanje, mimogrede pa razplete še nevidno evropsko imigrantsko mrežo. Šarotar nam med vrsticami kaže tudi, kaj se zgodi z našo jezikovno pripadnostjo, ko zamenjamo geografski prostor.
Je bilo težko izbrati deseterico, peterico? Kako vroči so bili pogovori med žiranti?
Najtežje je bilo izbrati deseterico, saj bi lahko vanjo uvrstili vsaj še dva, tri romane. Sedenje v žiriji za kresnika je kot nogomet; prilagajati se moraš različnim kriterijem, okusom, tekati po igrišču, včasih zadeneš gol, včasih ne. Morda rahlo dramatiziram, v resnici smo bili kot žirija precej usklajeni. Hočem reči, da med nami ni bilo posebnih nesoglasij in smo v resnici dokaj hitro prepoznali kvaliteto določenega dela. Vsak izmed nas je potem imel le pripombo ali dve, ki je pretehtala v eno ali drugo smer. Vsekakor odločitev za peterico ni bila naključje, ampak skupek pretehtanih argumentov.
Ste bili tudi vi deležni pritiskov s strani določenih pisateljev, o katerih je pisal Aljoša Harlamov?
Ne, nisem bila deležna nobenih pritiskov. Le žal mi je bilo za nekatere avtorje, ki se niso uvrstili med deseterico. Ta nosi, recimo temu, časten pečat. Avtorju da potrdilo, da je napisal dober roman, od tu dalje je vse prepuščeno ščepcu sreče, v smislu relacije z drugimi knjigami in njihovimi avtorji. Torej, veliko je odvisno tudi od tega, kdo vse je tistega leta izdal roman, in moram poudariti, da je bilo letos kar nekaj kakovostnih romanov, ki bi prejšnja leta prišli v peterico, letos pa so ostali zunaj deseterice.
Že imate v mislih favorita? Bo na Rožniku v Cankarjevi sobi napeto?
Dnevi pred kresnikom so zame prav posebni. Ker se je v družino rodil nov družinski član, čutim, da sem v posebnem času. Vzela sem si torej privilegij, da sem vse nominirane romane počasi, zlagoma še enkrat prebrala. Ko kopam dojenčka, na primer, razmišljam o kakšni podobi, ki jo je zapisal Marko Sosič, ali pa se smehljam kakšni domislici iz Skubičevega romana. Ne znam vam racionalno pojasniti, toda zdi se mi, da že nekaj časa pred dnevom D slutim, kdo bo zmagovalec. No, vprašanje pa je, ali se bo moja slutnja potrdila.
