Tiskane izdaje
Spoštovani g. Evald Flisar,
vljudno se Vam zahvaljujem za Vaše odzive – in to ni le uvodna floskula; zanje sem vam resnično hvaležna. Struktura Vaših odgovorov je namreč takšna, da me zgolj utrjuje v prepričanju, da je bilo prav, da nisem molčala. Če bi lahko spregovorila še enkrat, bi.
Na strukturni ravni so Vaši odgovori v resnici zgolj potrdilo opažanj, ki sem jih prek tega primera poskušala posredovati javnosti.
Opravimo najprej z najbolj razvidnim. Svojo argumentacijo zasnujete na manipulaciji; nenehno trdite, da je elektronski naslov, prek katerega redno poslovno sodelujete ne le z menoj, temveč tudi z mojimi kolegi, elektronski naslov, prek katerega se dogovarjate o objavah, prevodih, računih in nadaljnjih projektih, zaseben. Nadaljnje zvajate svojo funkcijo odgovornega urednika na bistveno manj pomembno, kot v resnici je; v resnici ste po definiciji vi tisti, ki nadzorujete delo ostalih urednikov in skrbite za ustrezen nivo izdanih publikacij; to je vaša realna funkcija, ki vam je pripisana z mestom odgovornega urednika. S tem da nenehno govorite v imenu svojih kolegic, ne da bi katera od njih spregovorila sama, odlično potrjujete to definicijo. Nadaljnje ne poveste, da ste mi Vi predlagali tikanje, me dodali na facebook, komentirali moje objave ali mi Vi, Vi prvi, potožili o svojih zdravstvenih težavah (povedali ste mi, recimo, da vas boli križ, da samo ležite in stokate). Odzivala sem se, dokler sem imela občutek, da gre za nedolžen kolegialen klepet, za sproščeno komunikacijo, kakršno ste želeli, a hkrati ohranjanje osebne integritete obeh vpletenih.
A vse to; vsi ti ugovori, vsi ti postopki, prek katerih prenašate odgovornost za lasten način komuniciranja na svoje kolegice, name, na medije etc., so v resnici tisto, kar najbolj potrjuje mojo osnovno tezo; Vaš odnos – ne le do mene, temveč tudi širše, npr. do podpisnikov peticije za vaš odstop z mesta predsednika PEN, do Radia Študent, do Airbeletrine − je zaznamovan s hierarhičnostjo, z oblastnostjo; postavljate se na mesto osebe, ki ji (zaradi njene domnevne družbene moči, položaja, starosti, funkcij etc.) ni treba odgovarjati za lastna dejanja in ki si lahko privošči, da pokroviteljsko odpravlja vsakršno opozicijo.
Očitno je, da ocenjujete, da lahko z očitki, ki ste jih prejeli, ki so jih pripoznali številni slovenski intelektualci in intelektualke, profesorice, profesorji, pisateljice, pisatelji ..., preprosto pometete s precej frivolnim odvračanjem pozornosti in manipulacijo podatkov: to, gospod Flisar, da izjavite, da morajo biti intelektualke seksi, lepe in samozavestne, da se to od njih pričakuje, ni sprejemljivo in ni šala. S tem ko zvajate to pripombo na »šalo« in celo »kompliment«, premeščate pozornost z »intelektualk« (kot družbene skupine izobraženih, lucidnih, inteligentnih, ustvarjalnih ... žensk) name osebno; ampak vidite; to je nesprejemljivo. Ta vaša pripomba ni pripomba meni osebno in zato to tudi ni samo 'najin primer'; to je pripomba, ki ste jo z mesta odgovornega urednika literarne revije naslovili, preko mene, na celotno družbeno skupino. Osebno sem vam, z nekoliko pikro, grenko pripombo tudi takoj dala vedeti, da me je to zmotilo.
Če odgovorni urednik in predsednik PEN zapiše, da se od intelektualk pričakuje, da bodo seksi, to ni šala. To je močno drugače, kot če kolegici malce potarna, da ga boli v križu in mu ona potarna, da njo skrbi njen prolaps mitralne zaklopke. Takšen »čvek« ne vzpostavlja spolne razlike, ne vzpostavlja hierarhičnega razmerja, predvsem pa ne žali in ne deprimira nobene ranljive družbene skupine; pripomba, da se od intelektualk pričakuje, da bodo seksi in lepe, jo. Posebej je problematično, da se tega očitno ne zavedate; da ste, v resnici, celo pripravljeni iz izjave v izjavo trditi, da je šlo zgolj za šalo. Ne razumete, kajne? To ni nikakršna šala. To je način govora, ki ga uporabljate tako vi kot vaši stanovski kolegi napram meni ter mojim kolegicam: to je govor, ki se vam zdi »sprejemljiv«, »šaljiv«, »prijateljski«. Niste pripravljeni pripoznati, da skozi tovrsten govor vzpostavljate razliko med moškimi in ženskimi kolegicami iz stroke. Ta razlika je bila v teh dneh večkrat poudarjena v odzivih, ki sem jih prejemala zasebno in ki so se vzpostavljali javno, v širšem družbenem prostoru. Javljale so se predvsem ženske. Pripoznavale so, da je takšna komunikacija nesprejemljiva pa tudi da je za naš prostor nekaj značilnega.
Začnite se, prosim, zavedati: ni problem v osebni komunikaciji, problem je v diskreditaciji, v spolni diskriminaciji, ki je vpisana v vašo izjavo.
In problem je v zlorabi položaja, ki ga imate: iz korespondence, objavljene na tej povezavi, je jasno razvidno, na kakšen način se je zgodila prekinitev sodelovanja. Vi sami, kot odgovorni urednik revije Sodobnost, oseba, ki je torej odgovorna za vsebino in kvalitativni nivo revije, ste prekinili poprej pisno dogovorjeno(!) sodelovanje z menoj v trenutku, ko sem povedala, da mi je bilo ob nekaterih Vaših izjavah neprijetno; zapisali ste, citiram: »Oh, za božjo voljo! Po dvajsetih letih življenja v Londonu, kjer so sodelavci res sodelavci in nujno tudi prijatelji, se mi zdi to, kar si napisala spodaj, komaj verjetno. Naslednjič me boš verjetno obtožila spolnega napada! In to po vsej naklonjenosti, ki sem ti jo izkazal, in po vsem, kar sem skušal narediti zate. Ne preostane mi drugega, kot da se umaknem iz tega cirkusa. Sorry.« Brez posveta z vašimi cenjenimi kolegicami. Vaša zmožnost razumevanja moje stiske je bila ničelna. Ravno v tem se razkriva − in se skozi vaše javne odgovore potrjuje − tudi to, kar se mi zdi, osebno, še zlasti problematično: vi ste bili ves čas tisti, ki ste narekovali komunikacijo, vi ste bili tisti, ki ste nadzorovali (poslovni) odnos, način govora etc.; sama še zdaleč nisem bila v enakopravnem odnosu, kajti v enakopravnem odnosu sme vsakdo povedati, da mu je ob nečem neprijetno. In druga stran to spoštuje, k temu je zavezana. In vidite; enako počnete s podpisniki peticije, z Radiem Študent, z Airbeletrino: užaljeno, vehementno zavračate poziv k prevzemu odgovornosti, ukinjate možnost dialoga. Diskreditirate in odvračate pozornost.
Obenem moje delovanje nenehno umeščate v sfero zasebnega: diskreditirate me kot profesionalko in me zvajate na pozicijo prošnjice, ki ji vi, kot dobrotnik, podeljujete finančna sredstva (in delovno mesto). S tem, seveda, spet vzpostavljate oblasten, neenakovreden odnos: nisem profesionalka, strokovnjakinja, moje delovanje pa premeščate iz poslovne, javne sfere v zasebno. S tem me kot mlado izobraženko povsem izključujete iz stroke, s trga dela. Če me niste prepoznavali kot primerno osebo za vaš kolektiv, ste mi bili to dolžni jasno sporočiti.
In nazadnje, resnično; problem ni le v vas: problem je tudi v vaših kolegih, tistih, ki zavzemajo strukturno sorodne pozicije in ne dajejo izjav oziroma dajejo izjave in odgovore, ki diskreditirajo opozicijska mnenja, jih odpravljajo kot nerelevantna, kot »gonjo« ipd. V tem smislu gre za problem, ki je širše družbeni: kolegice mi javljajo, da so tarče sorodnih diskriminacij na podlagi spola (in tudi resnejših, kot je ta), hkrati pa med osebami, ki, tako kot vi, privzamejo »elitna« družbena mesta (ki jih, ironično, zavezujejo, kot vas vaše predsedstvo PEN k moralnemu postopanju in odpravljanju neenakosti) in med osebami, ki smo v depriviligiranih položajih prekarnih delavcev, samozaposlenih, ki »nimamo nobenih pogodb o delovnih razmerjih/sodelovanjih«, kot navajate, se ne le zapira diskurzivno polje, nastaja tudi povsem oblastno razmerje, kjer se oblastnik niti ne odzove na očitke, na zahteve kolegov iz stroke, ne prevzema odgovornosti, temveč diskreditira in odpravlja celotne medije, družbene skupine, diskurze, mnenja. Ni odveč opozoriti, da gre nujno tudi za hierarhično razmerje med generacijami: gospodje (gospa na tovrstnih funkcijah skorajda ni), ki zavzemate te visoke, »elitne« položaje v PEN, DSP in sorodnih organizacijah, ste, v veliki večini, gospodje v zrelih letih. Mi, ki se vzpostavljamo kot protiglas, smo v poznih dvajsetih in tridesetih; s svojih pozicij odpravljate ne le nas kot posameznice in posameznike; z odgovori, kakršne ponujate, kažete, da odpravljate tudi sodobne humanistične, teoretske, svetovnonazorske poglede, govore, prakse.
Kažete, skratka, da vas je povozil čas in da niste pripravljeni graditi mostov; pripravljeni ste zgolj braniti svoje pozicije in nadaljevati vzorce, na katere mi ne moremo več pristajati.
Ne, spoštovani gospod Flisar, ne gre zgolj za vas ali zame. Če bi šlo, bi morda molčala. Tako pa ne gre. In nisem. Vi in jaz sva samo simptom. Tole je, žal, večje od naju. Ta razmerja; odnos do žensk v širšem kulturno-umetniškem prostoru in odnos »zrele generacije« na položajih do mlajše generacije, ki je v veliki večini, gospod Flisar, v eksistencialni stiski, je treba predrugačit.
Začnite prevzemati odgovornost. Nekje ste zapisali, da ni nikoli prepozno. Začnite kar zdaj, če včeraj še niste.
