Priročnik za čistilke

V zbirki Moderni klasiki (Cankarjeva izložba) so izšle zgodbe Lucie Berlin, ki jih je pisala med letoma 1960 in 1980, širše bralstvo pa jih je spoznalo šele desetletje po njeni smrti
Objavljeno
20. avgust 2018 12.00
Posodobljeno
22. avgust 2018 15.31
Lucia Berlin je v času življenja (1936–2004) objavila 77 kratkih zgodb, v posthumni izdaji Priročnik za čistilke pa je zbranih 43 najboljših. Foto www.luciaberlin.com
Tik pred družinskim božičnim srečanjem Lou in njenega malčka Bena na železniško postajo na zahodu Teksasa pride iskat sestrična Bella Lynn. Ko jo Bella seznani z družinskimi podrobnostmi, ji Lou »izkašlja svojo kratko in klavrno zgodbo«.

Da bo kmalu v četrtem mesecu nosečnosti, in to z moškim, ki poslej ob pomoči Guggenheimove štipendije v Italiji živi za umetnost. Povrhu je brezposelna (ker je za božične praznike niso pustili iz službe, je pač dala odpoved), majhen otrok in še eden na poti pa nista ravno referenca za vnovično zaposlitev ... A Bella v hipu najde rešitev, enako, kot jo je uporabila tudi sama. Splav tik za mejo, v Mehiki. Tudi tistih petsto dolarjev za poseg bo že poravnala. Po stereotipnih podobah Mehike – »dim in čili in pivo. Nageljni in sveče in kerozin. Pomaranče in Delicados in urin« – Lou tam pričakajo vse prej kot pomirjajoči prizori. Pred restavracijo jo pobereta moška s črnimi očali, za volanom pa fantič, ki v avtomobilu z nizkimi sedeži in zatemnjenimi stekli zdirja in se ustavi pred težkimi lesenimi vrati. Tam jo sprejme starka v črnem in jo odpelje k postelji v temni sobi v nekdanji tovarniški dvorani. Odtlej se tesnobnost tihotnega vzdušja, čeprav je tam še kakšnih dvajset žensk skorajda vseh starosti, le še stopnjuje. Lou si ne želi splava, ne potrebuje ga, sestrična ji je pač od nekdaj ukazovala. Ko hoče oditi, naleti na zaklenjena vrata. Nato pride zdravnik. »Nihče ni podvomil, da je zdravnik, pa četudi je bil videti kot nekakšen argentinski filmski zvezdnik ali pevec, ki nastopa v nočnih klubih Vegasa. /.../ Draga svilena obleka in rolex. Njegova aroganca in avtoriteta sta ga izdajali za zdravnika. Bil je temen in globoko privlačen; hodil je lahno kot tat,« se glasi njegov podroben opis.
 

Tragedija, zjutraj pa šest praznih postelj


Ko pride Lou na vrsto in mu pove, da si je premislila, ji odvrne, da si nekatere premislijo desetkrat na uro. Nazadnje se izpogaja, da ji posega ne opravi. Denarja ji seveda ne bodo vrnili, tam preživeta noč pa rodi nove muke. Predvsem zaradi deklice Sally, ki ji je Lou za tisti dan nadomestila zaradi opitosti povsem odsotno mamo. Postopek je pri Sally šel s silo, pri tem je pomagala tudi Lou, ki jo ponoči zbudi grozljivo ihtenje. Znova je Sally, na tleh kopalnice, povsod je kri, ona pa »ovita v metre plastične cevi kakor nekakšen pobesneli Laokoont«. Čeprav je utrip še čutiti, je ne more prebuditi. Z butanjem po vratih zbudi starko, ta naposled telefonira zdravniku, njej pa zatem vbrizga pomirjevalo. »Prebudila sem se v sobi, polni sončne svetlobe. Okoli mene je samevalo šest praznih postelj, skrbno pospravljenih, prekritih z živo rožnatimi pregrinjali. Zunaj so žvrgoleli kanarčki in ščinkavci, vijolična bugenvilija je ob vetru šelestela ob naoknicah odprtih oken. Moja oblačila so ležala ob vznožju postelje. Odnesla sem jih v zdaj povsem očiščeno kopalnico.« Ko pride zdravnik, ga zasuje z vprašanji o Sally. Naposled ji odgovori. »Sally je dobro. Imaš vse? Avto bo vsak hip odpeljal.« In jo odpelje nazaj v hotelsko sobo, kjer jo pričakata sestrična in njen sinko, nato skupaj nadaljujejo pot na družinsko božično srečanje.

image
Lucia Berlin v Oaxaci v Mehiki leta 1964 Foto www.luciaberlin.com

 

Življenje kot roman


To je le ena od 43 črtic, nekaterih tudi daljših zgodb ameriške pisateljice Lucie Berlin, zbranih pod še sveže prevedenim naslovom Priročnik za čistilke (izšel je v zbirki Moderni klasiki). Bralstvo jo je bolj množično odkrilo šele enajst let po njeni smrti, z izidom prav te zbirke, ki se je leta 2015 uvrstila na lestvice najboljših in najbolje prodajanih knjig leta, okronana z več nagradami (kalifornijsko književno nagrado za leposlovje, bila je uvrščena med deset najboljših knjig po izboru New York Timesa ter med finalisti za nagrado ameriške revije Kirkus). Kot je zapisala prevajalka Pia Prezelj, so »skoraj vse zgodbe prvoosebne, pa tudi tretjeosebni protagonisti so navadno zgolj odsevi prvoosebnega pripovedovalca. Dogodki se ponavljajo, toda v drugačnem zaporedju in z drugačnimi podrobnostmi; prav tako liki, ki si pogosto delijo avtoričino ime oziroma njegovo predelavo (Lucia, Lou, Carlotta, Eloise, Dolores, Henrietta). Kar imajo skupnega, je njihova surovost, takšna, kakršno začutiš ob pogledu na odprto rano.« Ter v nadaljevanju doda: »Zgodbe Lucie Berlin bralca zgrabijo za roko, ga povlečejo globoko v njeno drobovje, nato pa roko naenkrat odtegnejo in za vedno izginejo, brez opozorila, pojasnila.« A vmes presenečajo tako z zapleti kot s svojevrstnim humorjem, tu so usode vseh mogočih ljudi, likov, od visokega starega Indijanca, ki v pralnici strmi v njene dlani v umazanem ogledalu, do lepotice Meline, ki je kot bitje iz belega stekla, ali pa sestre Sally, ki ji lajša pot v smrt (avtorica je s svojo sestro Sally tesneje preživela leti 1991 in 1992, ko je umirala za rakom).
Vse te odtenke človeških življenj, bogatih in revnih, treznih in zapitih, srečnih in nesrečnih, ki jih je v zgodbe sestavljala tri desetletja, večinoma med letoma 1960 in 1980, je gotovo spoznala skozi svoje lastno življenje, ki se prav tako bere kot roman. Rodila se je leta 1936 na Aljaski. Ker je bil njen oče rudarski inženir, je otroštvo preživela v rudarskih naseljih Idaha, Kentuckyja in Montane. Leta 1941, ko je odšel v vojno, pa se je z mamo in sestro preselila v El Paso k dedku, znanemu, a pogosto pijanemu in nasilnemu zobozdravniku. V zgodbi z naslovom Dr. H. A. Moynihan plastično popiše, kako da sta mu skupaj izruvala zobe, da si je vgradil protezo.

image
Lucia Berlin z enim od štirih sinov Foto www.luciaberlin.com

 

Od visoke družbe v Čilu do čistilke


Kmalu po koncu vojne so se z očetom preselili v Santiago v Čilu, kjer je nato živela v visoki družbi in hodila na plese. Pri desetih letih je dobila skoliozo, zaradi česar je trpela vse življenje, pogosto je uporabljala jekleno oporo. Leta 1955 se je vpisala na univerzo v Novi Mehiki, kmalu se je poročila in rodila sinova, po rojstvu drugega pa jo je mož, kipar po poklicu, zapustil. Po diplomi je spoznala pesnika Edwarda Dorna, osrednjo figuro njenega življenja. In tedaj je tudi začela pisati.
Leta 1958 se je poročila s pianistom Raceem Newtonom, že leto zatem sta se skupaj z otrokoma preselila v New York. Po treh letih ga je zapustila in se s prijateljem Buddyjem Berlinom, prav tako jazzovskim glasbenikom, podala v Mehiko, kjer se je z njim poročila – tokrat že tretjič. Rodila sta se jima še dva fanta, toda tudi od Buddyja, heroinskega odvisnika, se je po sedmih letih ločila. Vpisala se je na podiplomski študij na univerzi v Novi Mehiki in začela poučevati. Od začetka 70. do sredine 90. let je živela v Kaliforniji ter delala kot srednješolska učiteljica, prav tako se je preživljala kot telefonistka in receptorka v bolnišnici, obenem je pisala in se vse bolj vdajala pijači. Leta 1994 jo je Dorn pripeljal na univerzo v Koloradu, tam je naslednjih šest let preživela kot gostujoča pisateljica, nazadnje celo kot izredna profesorica. Leta 2001 se je že slabega zdravja preselila na jug Kalifornije, bliže sinovoma in njunima družinama. Umrla je na svoj 68. rojstni dan. Danes njeno prozo postavljajo ob bok delom Raymonda Carverja, Alice Munro in Antona Čehova.