Privolitev kot filozofski koncept

Delo Manon Garcia je feministično delo in knjiga, kot je značilno za vse iz zbirke založbe Krtina, se začne z uvodnim Brechtovim navodilom: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.« Pri tem delu, ki v glavnem obravnava ženske v razmerju do moškega, se zdi, da noben slogan avtorici ne bi prišel bolj prav. Knjiga na prvi vtis namreč deluje kot priročnik za boj proti moškim. Avtorica težišče svojega pisanja postavlja v raziskavo vprašanja spolnega nasilja nad ženskami, tega pa od sporazumnega razmerja razmejuje pojem privolitve.

Vprašanje, pove že v uvodu, je prišlo v ospredje z afero Weinstein in gibanjem #jaztudi. Ob tem so feministična gibanja hotela razkriti to, kar se imenuje »kultura posilstva«. Definicija te se seveda lahko začne z definicijo pojma privolitve, ki je v ZDA, Kanadi, Franciji ... postal pravno merilo za ugotavljanje posilstva.

Toda tu v igro vstopi intuicija, ki je lahko tudi zmotna. Kaj privolitev v resnici sploh pomeni? Po splošnem mnenju gre za privolitev tedaj, kadar dve osebi (ali več) soglašata s spolnim odnosom. Pri takem soglasju pa ni prič. Intuicija pove, da privoliti pomeni soglašati in da privolitev velja od trenutka, ko osebi soglašata. Soglašati s spolnim odnosom pa nima jasno definiranega pomena. Če gre nekdo z nekom v hotelsko sobo, ne pomeni, da hoče z njim tudi spati. Tu, pokaže avtorica, je še bolj zapleteno vprašanje, namreč, kaj storiti, ko se partner po začetku spolnih odnosov premisli in spremeni svoje obnašanje, ko se izkaže, da partner ni to, kar si je druga oseba predstavljala.

Pogovor med spoloma je  feministično delo.FOTO: Promocijsko Gradivo

Na tovrstne probleme ljudje navadno pogledajo skozi perspektivo zakonov in običajev. Zgodi se, da sodišče odloči, da ne gre za posilstvo, čeprav je šlo za spolni odnos proti volji nekoga, kajti napadalec »napadene« osebe ni nameraval posiliti.

Toda kaj je lahko kriterij presoje? Kakšna je filozofija spolne privolitve? Je v tem, da se strinja vsakdo, ki molči? Kaj, ko partnerka ne reče »ne«, ko neprivolitve ne pokaže, pa vseeno trdi, da v odnos ni privolila?

Iz teh dilem Manon Garcia izvleče namen svoje knjige, ta pa je ne le analizirati, kaj privolitev je, temveč tudi ugotoviti, »ali in pod kakšnimi pogoji bi dejansko lahko bila učinkovito orodje emancipacije«.

Med zakonitostjo in moralnostjo

Privolitev gre skupaj z dvoumnostjo. Vodi v vprašanje o sami sebi, namreč, kaj privolitev sploh je in kaj pomeni. Privoliti pomeni »soglašati z nekom glede neke stvari«. Tu so pravni vidiki, različna polja privolitve in k vsemu gre tudi dvoumnost spolne privolitve. Zakaj? Ker je taka privolitev večpomenska, ker spolna privolitev ni pogodbeništvo, ker imata politična privolitev in spolna privolitev (na primer že pri tako imenovani »molčeči privolitvi«) različne odtenke, ker gre v pogledu ljudi pri spolnosti za nekaj izjemnega, kajti izraža se v čustvenih in intimnih odnosih, ki so posebni. Privolitev (te vrste) torej ni le preprost pojem, temveč, pove avtorica, je pravi filozofski koncept.

V 21. stoletju se, posebej zaradi gibanja #jaztudi, koncept privolitve kot ključni pojem pomakne na polje javnih razprav o seksualnosti in enakosti spolov. Na Švedskem so kot posilstvo opredelili vsako obliko spolnosti brez privolitve. Privolitev je tu razumljena kot merilo razlikovanja med dobrim in zlim, med dopustnim in nedopustnim. Pri spolni privolitvi ne gre samo za legalni, temveč najprej za moralni vidik.

Avtorica se vpraša, ali je spolni odnos dober že zgolj s tem, da vanj privolita oba partnerja. To je izziv, ki vodi v nadaljnja razmišljanja, na primer, da privoliti pomeni odpovedati se neki pravici, ta pa je v tem, da se nihče ne sme intimno dotikati našega telesa. V liberalnem pojmovanju privolitve bi se to prosto po Johnu Stuartu Millu in Jeremyju Benthamu (utilitarizem) reklo, da je kriterij večja sreča posameznika, in to vsebuje tudi liberalno pojmovanje privolitve, v kateri se je v korist posameznika treba upreti »tiraniji večine«. Najmanj, kar naj velja kot merilo za veljavno privolitev, je to, da mora biti svobodna, prostovoljna in zavestna, tudi avtonomna.

Avtorica pretresa in primerja razliko med »millovsko« in moralo Immanuela Kanta, kot jo je postuliral v delu Utemeljitev metafizike nravi. Gre za vzpostavitev tako imenovane moralne dolžnosti. Izhodiščno vprašanje je, kaj je moralno dejanje in kaj pomeni dobro delovati. Poanta, ki jo pri Kantu poišče Manon Garcia, je v razčiščenju razmerja med zakonitostjo in moralnostjo. Stališče zakonitosti je skladnost z zakonom, stališče moralnosti pa je v čistosti namena. Vse skupaj vodi v vprašanje volje in v maksimo, ki naj vodi v to, da nekaj postane obči zakon. Tako pridemo do pojma človeštva, ki ga je mogoče povezati z moralo in svobodo, vse skupaj pa v polje avtonomije.

Avtorica rešitve za reševanje problemov ne vidi v zaostrovanju kazni za neprivolitev. FOTO: Shutterstock

Vse to pri avtorici podčrtujemo zato, ker bo v nadaljevanju skušala zagovarjati način delovanja človeka tako, da »boš človeštvo tako v svoji osebi kakor v osebi drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo« (Kant). Teza, ki jo avtorica izpeljuje, torej je, da je treba tudi seksualnega partnerja obravnavati kot osebo. To pomeni, da je pri njem treba upoštevati njegove lastne smotre, ne le svojih. Toda intimnost jasnost misli in namenov precej zaplete, če ne že naredi sploh nemogoče. Spolnost je namreč moralno tvegana vrsta odnosa, kajti vsebuje skušnjavo, »da bi za dosego svojih smotrov drugega izkoristili, ga prevarali in se poigrali z njim, ker ga intimno poznamo«. Še več, izkaže se dvoumnost privolitve, tako v formuli »ne pomeni ne« kot v formuli »samo da pomeni da«, in ta dvoumnost se umešča v sotočje prava, politične filozofije in moralne filozofije. Zakaj?

Ko spolnost postane politična

Obstaja razlika med liberalnim pojmovanjem in kantovsko zasnovanim pojmovanjem privolitve. Slednja je utemeljena na človeškem dostojanstvu, in oboje vpliva na normativno moč privolitve. To najbolje ponazarjajo filozofske razprave o BDSM (bondage et discipline, domination et soumission, sadomasochisme). In bistvo razprave na temo seksualnosti, pogodbe in svobode o »legalnosti, legitimnosti in moralnosti sadomazohističnih seksualnih praks je liberalni pristop k medosebnim odnosom«. Na ta način je mogoče pogodbeno urejanje odnosov BDSM. Take pogodbe niso »tihe zaveze«, po končanih pogajanjih jih sestavita in podpišeta obe stranki. Toda avtorica meni, da sklicevanje na pogodbo v sadomazohističnih praksah nakazuje prav na možnost privolitve v neenakopravne intimne odnose. Prosto po Millu bi bil argument liberalcev ta, da je v imenu primata individuuma pred skupnostjo treba omejiti vmešavanje države v življenje posameznikov. Toda zoper tako liberalno pojmovano svobodo obstajajo ugovori. Največji med njimi je v ugotovitvi, da BDSM ni neškodljiv. Mogoča je primerjava med športom in sadomazohizmom, posebej glede privolitve v bolečino, toda evropska in francoska sodna praksa je pokazala na problem skozi kršitve človekovega dostojanstva. In na tak pogled je dejansko vplival kantovski model.

Postavi se posledično vprašanje, koliko se država sme vmešavati v človekovo zasebno življenje. ESČP, evropsko sodišče za človekove pravice, je večkrat presodilo v korist prednosti seksualne svobode pred »imperativom varstva osebne nedotakljivosti«. Toda skladno z načelom »harm principle« in načelom državne (javne) varnosti, da bi se preprečil nered ali zločin, da se zavarujejo morala in svoboščine drugih ljudi, se je navadno utemeljevala prednost teh načel pred privolitvijo strank.

Avtorica je problem BDSM izpostavila, da bi pokazala na dvoje: prvič, na »središčni pomen, ki ga liberalna teorija seksualnosti pripisuje konceptu privolitve«, ob katerem je »pravna teorija strukturirana okrog nasprotja med liberalizmom in človekovim dostojanstvom«, drugič pa na to, da lahko rečemo, da je spolnost politična.

Tudi ohod za pravičnost v Palestini je del feminističnega sporočila. FOTO: Črt Piksi/Delo

Slednje, namreč, da je spolnost politična, je, pravi avtorica, eden izmed temeljnih prispevkov feministične teorije in feminističnega gibanja. Na tej točki vstopita tudi dva velika misleca, Sigmund Freud in Michel Foucault. Zadnji je v svoji Zgodovini seksualnosti gradil na Freudovi kritiki seksualnega zatiranja na Dunaju konec 19. stoletja. Temeljna predpostavka Foucaultovega diskurza je, da so naše želje in užitki zunaj perspektive oblasti in proti njej, toda »oblast naj bi bila v bistvu tista, ki seksu narekuje njegov zakon«, in oblast je to, kar spolnosti omogoči razumljivost. Med spolnostjo in oblastjo je torej neuničljiva vez.

Seveda je spolnost postala tudi predmet politike. Tu avtorica uporabi teorijo Judith Butler (The Psychic Life of Power) in spet Foucaulta. Temeljno spoznanje namreč je, da spolnost ni vzrok tega, kar smo, in ne pove nam nobene resnice o nas samih, temveč je učinek oblasti. Želja je rezultanta tovrstne spolnosti in nad njo se vrši proces heteroseksualizacije dispozitiva seksualnosti. Ta dispozitiv nalaga vsaki spolni identiteti ustrezno vrsto želje, ženskam željo po moških, moškim željo po ženskah.

V nadaljevanju in posledično avtorica analizira prakso moške dominacije, in če sta intima in seksualnost politični in sta predmet političnih bojev, razprava vodi v novo razumevanje posilstva.

Patriarhat in možnost izbire

Bistvo razumevanja teme, ki jo opisuje Manon Garcia, je v dejstvu, da je spolnost s seksualno revolucijo in aktivizmom vred postala politična in glavno orodje zahteve po spolni avtonomiji žensk proti patriarhatu je postala privolitev. Tu avtorica iz filozofske liberalne tradicije spet izpostavi Kanta in Johna Rawlsa, ki posamezniku kot takemu zagotavljata tako osebno kot politično avtonomijo. Pravo feministično vprašanje namreč je, koliko patriarhalna organizacija družbe vpliva na možnost izbire pri ženski, vključno z vrsto izbire, v katero privoli. Ugotovi, da sklicevanje na privolitev žensk pogosto v resnici ni nič drugega »kot vdanost vpričo nezmožnosti kakršnegakoli drugega ravnanja«. Popustiti namreč še ne pomeni privoliti. Od tu naprej se lahko meri odtenke nasilja in mnoge feministke imajo moško dominacijo za zatiralno strukturo, »v kateri ženske privolijo v podrejenost«, privolijo v spolno popredmetenost.

Avtoričina sodba in odgovor na vprašanje, ali spolnost brez privolitve pomeni posilstvo, gre takole: privolitev vsebuje določene dvoumnosti, toda koncept privolitve je bistven za osvobajanje zatirane seksualnosti, kajti omogoča izraziti spolno avtonomijo, čeprav »temeljita regulacija spolnosti« povzroča ogromno škodo. Toda smiselno je ustvariti neki okvir, »znotraj katerega bi se ljudje lahko sami odločali, kaj želijo početi s svojo seksualnostjo«. Gre za vprašanje osebne avtonomije. Tu Manon Garcia postavi lastno trditev, ki zveni kot parafraza Simone de Beauvoir: »Ne rodimo se podrejene, ženske to postanemo.« Ženske moškim ne dolgujejo seksa. Privolitev je stvar osebne avtonomije in svobodne volje. K temu gre tudi ugotovitev, da o moralnosti spolnega vedenja ne moremo razmišljati, »ne da bi aktivno upoštevali patriarhalne strukture in način, na katerega vplivajo na izbire, ki so na voljo ženskam«. Za ugotovitev in oceno legitimnosti neke situacije take vrste so torej bistvene podrobnosti. Najprej se je treba postaviti proti spolnosti kot bojnemu polju, bolj je treba razmišljati v smer spolnosti kot pogovora. To predpostavlja tako privolitev kot spoštovanje. To predpostavlja enakovrednost oseb.

Metelkova 2009, projektna soba SCCA, razstava sodobne feministične umetnosti iz Slovenije. FOTO: Aleš Černivec/Delo

Avtorica rešitve za reševanje problemov ne vidi v zaostrovanju kazni za neprivolitev. Pri tem vidi vlogo države, ki bi morala spodbujati »vseobsežno zavezanost k spodbujanju pozitivne norme spolne privolitve«, kar bi lahko dosegla s kampanjami za izobraževanje in preprečevanje spolnega nasilja. Še več, zapiše, da bi kampanje lahko temeljile na popularni kulturi, prek televizijskih serij, kakršne so Sex Education, Normalni ljudje, Talenti v belem.

Delo sklene z zaključkom o razsežnostih človekovega seksualnega življenja in kompleksnosti, ki ga spremlja. Prostitucija, na primer, ni niti »plačano posilstvo« niti delo kot vsako drugo in razločiti spolno delo od trgovine z ljudmi »ni tako enostavno, kot se zdi«. Pornografija lahko priskrbi užitek gledalcem in gledalkam, toda podobe moških in žensk tamkaj so škodljive »za ženske kot skupino in ljudi nasploh«. Vse te dileme in potencialne odgovore nanje avtorica torej predeluje skozi osrednji koncept privolitve, ki mora upoštevati človekovo avtonomijo in integriteto. Koncept privolitve, ki ga v knjigi analizira s pretanjenostjo, tu in tam tudi kontroverznostjo feminističnih analiz, razkriva, kako so na področju spolnosti ženske ranljive. To dejstvo moškim nalaga nujno dolžnost, da si privolitev partnerke zagotovijo. Toda hkrati ni pomembna le privolitev žensk, še več, nikogaršnja privolitev ne sme biti samoumevna. V tej ugotovitvi tiči obljuba za vse osvobajajoče seksualne revolucije.