Tiskane izdaje
Tako kot mizarji delajo z lesom in frizerke z lasmi, imajo tudi pisatelji svoj delovni material: besede. Kako jih čutiš, če jih vsak dan zlagaš v umetniške tekste, če poskusiš iz njih iztisniti točno določene pomene in občutke, da o podpomenih, nadpomenih, metaforah in vsem drugem niti ne govorimo? Se počasi izkristalizira ena, ki bi jo lahko razglasil za najljubšo?
Peter Semolič: ravenala
Mislim, da nikoli nisem imel svoje najljubše besede, toda skozi čas me je več besed obsedalo. Med njimi tudi ravenala. Ravenala je vrsta palme in pomeni »drevo popotnikov«. Toda beseda me ni obsedla zaradi svojega pomena, temveč zaradi zvočne podobe. Izgovorite na glas besedo ravenala! Ali ne zveni, kot da bi se razprl cvet? Prvič sem naletel nanjo pri sedemnajstih letih v neki križanki.
In že je bila v meni in me leta in leta ni hotela zapustiti. Še posebej rada se mi je oglašala med pisanjem pesmi, do trenutka, ko sem jo končno lahko zapisal – šestnajst let kasneje v pesmi, ki ji je tudi podelila naslov in sklepa zbirko Barjanski ognji (2004): Ko so te vprašali, katero drevo je tvoje, / si odgovoril ravenala, / drevo popotnikov.
Davorin Lenko: pleh
Težko je izbrati eno samo besedo, ki bi jo opisal kot 'najljubšo'. Veliko jih je, vseskozi prihajajo nove in nove, stare pa se počasi naseljujejo v poznane, domače in varne vode. Načeloma me fascinirajo besede, ki v meni prebudijo ambivalentna občutja – denimo hkratno občudovanje in odpor, celo gnus. Takšna je denimo pred nekaj leti precej popularna nosečka. Takšna je tudi izvorno angleška bejbi z vsemi izpeljankami vred, ki označuje cel kup stvari. Jezik kot živa tvorba je najbolj zanimiv v nastajanju, zato besede, ki me navdušujejo, celo navdihujejo, redko najdemo v SSKJ.
Vsekakor sem v dvomih glede svoje »najljubše« besede. Zato odprem dokument z nekim tekstom, ki je že predolgo v fazi nastajanja, in prva z rdečo podčrtana beseda, na katero naletim (ter hkrati ni zatipek), je pleh. Da, mislim da bo pleh čisto v redu. Ali pa zatipek.
Uroš Zupan: poletje
Lažje bi bilo natančno določiti besede, ki jih v pisanju ne bi nikoli uporabljal, čeprav je mogoče, če je kontekst pravi, uporabljati vse, čisto vse, kot pa se natančno in z vsem prepričanjem usmeriti na tisto najljubšo, ker ta verjetno nima zveze s pisanjem, ampak je bolj kot na papir postavljena v življenje samo. Verjetno pa nosi tudi različne preobleke in ni samo ena, ampak se, glede na situacijo in razpoloženje, spreminja. Ne spreminja pa se njeno poslanstvo, kajti ta beseda je nekakšen talisman. Torej bo tole trenutna muha, ki pa je lahko tudi trajna.
Zmagovalka je – poletje. Ne zaradi zvoka, bližanja glasbi, ampak zaradi tistega, kar odpira na pomenskem nivoju, a ne samo cerebralnem, ampak tudi na nivoju fizične izkušnje; dolgi dnevi, toplota, lebdeče telo v slani vodi, preplet namišljenega zlata in svile, vonji velikega pajesena, ailanthusa, božjega drevesa, kresnice, časovne kapsule, vrnitve izgubljenih in neizpovedanih ljubezni, razposajenost otrok, zvoki njihovih iger in pa skoraj nezmotljiv občutek, da tistim, ki jih imamo radi, svet ob tem času ne more nastaviti nobene pasti. Ja, poletje, beseda, ki ima funkcijo talismana.
Milan Jesih: krokodil
Vaše vabilo je tako osebno naslovljeno, da tudi odgovarjam v nesramežljivi prvi osebi. Že iz otroštva okušam besede in vem veliko slastnih (in nekaj zoprnih). Mislim na sam zven, ne na označenec, čeprav je to komaj mogoče; pri pesnjenju seveda mislimo na oboje pa še na kaj. Moja izbira je že lep čas krokodil: močna anapestna beseda, zakotrkolikata se dva lepa okrogla oja, pa ju brezprizivno ustavi oster i, močni, jasni soglasniki, zelo glasbena beseda in beseda taka poštena, neprikrita, kot jo s pestjo po debeli hrastovi mizi, vsekakor goli, useka razsrjen kovač, prizadet v elementarni pravičnosti. Poskusite še vi odmisliti plazilca, ki ga Svetokriški dene med oſtudne shivali, in vzemite samo besedo. Lepa, a ne?
Nataša Kramberger: slaščičarna
Ker je sladka in ker ima veliko ššš-ččč-ččč-jev.
Dušan Merc: biti
Beseda je seveda samo ena sama – biti. Je nevidna, neslišna, nezaznavna in najpomembnejša. Veže se z mnogimi besedami, v mnogih je skrita. Je nezamenljiva, tudi kadar gre za zanikanje – ne biti. Njen največji pomen se razkošno pokaže v njenem lastnem in nujnem nasprotju. Nepomembno je, kako jo definirajo slovničarji, kako jo prevajajo in razumejo drugi – vsak zase je samo biti in nič drugega.
In razlika od ne biti. Biti je tiha kakor smrt in glasna kakor vse, kar slišimo, in vidna kakor vse, kar vidimo, in je vse, kar mislimo, si predstavljamo in želimo. Imeti jo moramo najrajši, da nas ne izda, do nje moramo biti spoštljivi in pazljivi, da je ne zamenjamo s katerokoli drugo besedo.
Aleš Čar: znosnost
Tole bo slišati kot cenena samopromocija, pa res nima zveze s tem. Beseda znosnost mi je blizu kot vsebinska mera in kriterij, in to v nekem organskem smislu. Hkrati mi je všeč tudi njen tako rekoč utopični potencial, ki ga nosi z detekcijo spodnje mere in meje – rad bi verjel – spoštovanja. Ob bolj doslednem zavedanju in upoštevanju te spodnje meje v medsebojni komunikaciji bi naš skupni prostor dobil precej več človeških mer.
Veno Taufer: trn
Najprej mi pride na misel beseda trn. Zelo fizična je in glasovno ter celo grafično ponazarja, kar v resnici je. Čeprav moram priznati, da mi je vsako sekundo všeč druga beseda. Besede so ljubice, ki jih človek zapušča in nenehno odhaja k drugim.
Mate Dolenc: morje
Morje je bilo simbol, kulisa in ideja mojih zadnjih knjig. Ponudilo mi je življenjsko filozofijo, o kateri sem pisal. Čeprav živim pretežno v Bohinju, imam morje še vedno v glavi.
Boris Pahor: zavest
Ena mojih najljubših besed je zavest z vsemi možnimi izpeljavami. Zavest povezujem predvsem z nacionalno zavestjo, z občutkom, da smo dolžni skrbeti za dobro skupnosti. Brez zvestobe svojemu narodu, tradiciji, kulturi in književnosti je človek ena velika mizerija. Zadnje čase se bolj poudarja svetovno zavest. Potem je tudi beseda samozavest, ki jo povezujem s ponosom, pa beseda nezavest, ki je povsem biološka kategorija.
Neža Maurer: dom
Beseda dom je moja najljubša. Gre predvsem za občutek, da sem del prostora, ljudi, lahko tudi vsega stvarstva. Nikoli se ne bi mogla počutiti doma tam, kjer je brezmejna ravnina, tudi morje ni moj dom, najbolj domače se počutim v pokrajini s hribi in gozdom.
